Samci zrastejo do velikosti okrog 20 cm, samice so za približno 20% manjše.
Priporočljiva velikost akvarija:
Minimalna velikost akvarija naj bo 500L, priporočljiva pa je 800L.
Ureditev akvarija:
V akvariju naj bo čim več kamnov, ki jih namestimo tako, da ustvarimo posamezna ločena območja z večjimi skupinami kamnov. Med posameznimi gmotami kamnov, pa naj bo kljub temu precej prostora za plavanje. Na dno akvarija damo pesek.
Petrochromisi so izredno agresivni predvsem znotraj svoje vrste, za druge vrste pa se v glavnem ne zmenijo. Zaradi njihove velike znotraj vrstne agresije je zelo pomembno v kakem številu jih naselimo. Posamezne vrste naj bo vsaj 12 do 15, v skupini pa je lahko tudi več samcev. Tako agresija ne bo usmerjena samo proti samicam, ampak večinoma proti ostalim samcem. Manjše skupine enega samca in nekaj samic niso priporočljive, saj bo dominanten samec hitro izčrpal samice, ki zaradi tega poginejo.
Ustrezni sostanovalci so predvsem ostali Petrochromisi. Tropheusi kljub istemu načinu prehranjevanja za družbo Petrochromisom niso najprimernejši, saj so Petrochromisi znani po izjemnem apetitu in bi Tropheusi skupaj z Petrochromisi lahko zaužili preveč hrane, kar bi pri Tropheusih hitro povzročilo naihnjenost (bloat). Petrochromisi pa so kljub izredno dolgo prebavnemu traktu precej odpornejši na napihnjenost kot Tropheusi.
Glede na to, da je količina hrane, ki jo zaužijejo Petrochromisi precejšnja, je posledično tudi precej odpadkov, zaradi česar je zelo pomembno, da zagotovimo v akvariju s Petrochromisi zelo dobro filtracijo.
Hrana:
Rastlinojed. Petrochromisi so znani po izjemnen apetitu. V naravi se hranijo v glavnem z algami, ki jih strgajo s kamnov. V akvariju pa jim zagotovimo predvsem hrano z veliko vsebnostjo spiruline (lističe, pelete,...).
Razmnoževanje:
So tipične ustonoše. Samec zvabi samico na svoj teritorij, kjer samica začne odlagati jajčeca, ki jih takoj zatem pobira v usta. Ko ima v ustih vsa jajčeca, poizkuša pobrati še lažne ikre na podrepni plavuti samca, pri tem pa samec spusti spermo, ki jo samica sprejme v usta. Do oploditve torej pride znotraj ust samice. Mladic ni veliko, v naravi ponavadi le okoli 15, v akvariju pa ponavadi okoli 30. Nekje po 30 dneh samica izpusti mladice, ki so že precej velike in so sposobne same preživeti. Zanimivo je, da se samica ves čas, ko nosi mladice, normalno prehranjuje, kar pri večini ostalih ustonošah ni običajno.
Agresivnost:
Petrochromisi so izjemno agresivni ostrižniki predvsem znotraj svoje vrste (samci in samice). Zato jih je priporočljivo naseliti v večjih skupinah, da se agresija porazdeli. Do drugih vrst v akvariju svoje agresije ne izkazujejo tako zelo, branijo pa samci svoje teritorije.
Komentar:
V preteklosti je večina raziskovalcev smatrala vrsti P. trewavasae in P. ephippium za eno in isto vrsto. Sedaj se vrsta P. trewavasae smatra za svojo vrsto, kar potrjuje tudi dejstvo, da je Ad Konings obe ti vrsti našel skupaj na isti lokaciji (Kapampa). Medtem ko vrsto P. ephippium najdemo skoraj okrog celotnega jezera, P. trewavasae naseljuje samo območje južno od lokacije Kapampa v državi Congo in pa do lokacije Chimba v Zambiji.
P. trewavasae je zelo sramežljiva vrsta in jo najdemo ponavadi v manjših skupinah. Pri tejle vrsti niso poznane nobene geografske variante. Samec in in samica sta skoraj identičih barv, od čokoladno rjave do skoraj črne (odvisno od razpoloženja), z mnogimi kremno belimi pikami po telesu, ki pa izginejo pri dominantinih samcih. Od vrste P. ephippium se razlikujejo najbolj potem, da nimajo značilo obarvenega zgornjega dela telesa (sedla), zrastejo pa tudi nekoliko manj, do okrog 20 cm, največ 22 cm, medtem ko vrsta P. ephippium do velikosti okrog 25 cm.
Please note: All of the pictures used on this page have been used with permission of their owner. Downloading and distribution of any copyrighted material from this site without copyright owner’s permission is not allowed.
Petrochromisi so izredno agresivni predvsem znotraj svoje vrste, za druge vrste pa se v glavnem ne zmenijo. Zaradi njihove velike znotraj vrstne agresije je zelo pomembno v kakem številu jih naselimo. Posamezne vrste naj bo vsaj 12 do 15, v skupini pa je lahko tudi več samcev. Tako agresija ne bo usmerjena samo proti samicam, ampak večinoma proti ostalim samcem. Manjše skupine enega samca in nekaj samic niso priporočljive, saj bo dominanten samec hitro izčrpal samice, ki zaradi tega poginejo.
Ustrezni sostanovalci so predvsem ostali Petrochromisi. Tropheusi kljub istemu načinu prehranjevanja za družbo Petrochromisom niso najprimernejši, saj so Petrochromisi znani po izjemnem apetitu in bi Tropheusi skupaj z Petrochromisi lahko zaužili preveč hrane, kar bi pri Tropheusih hitro povzročilo naihnjenost (bloat). Petrochromisi pa so kljub izredno dolgo prebavnemu traktu precej odpornejši na napihnjenost kot Tropheusi.
Glede na to, da je količina hrane, ki jo zaužijejo Petrochromisi precejšnja, je posledično tudi precej odpadkov, zaradi česar je zelo pomembno, da zagotovimo v akvariju s Petrochromisi zelo dobro filtracijo.
P. trewavasae je zelo sramežljiva vrsta in jo najdemo ponavadi v manjših skupinah. Pri tejle vrsti niso poznane nobene geografske variante. Samec in in samica sta skoraj identičih barv, od čokoladno rjave do skoraj črne (odvisno od razpoloženja), z mnogimi kremno belimi pikami po telesu, ki pa izginejo pri dominantinih samcih. Od vrste P. ephippium se razlikujejo najbolj potem, da nimajo značilo obarvenega zgornjega dela telesa (sedla), zrastejo pa tudi nekoliko manj, do okrog 20 cm, največ 22 cm, medtem ko vrsta P. ephippium do velikosti okrog 25 cm.
Fotografija: © by Tautvydas Pangonis