Za Tropheuse je priporočljiv akvarij dolžine vsaj 150 cm in volumna 400 litrov. Na dnu akvarija naj bo droben pesek. Da zagotovimo dovolj skrivališč za preganjane ostrižnike, pa namestimo v akvariju precejšnje število kamnov. Priporočljivo je, da s pomočjo kamnov ustvarimo v akvariju vsaj eno ali pa nekaj vizualnih pregrad. Rastlin v naravnem okolju Tropheusov ni, zato jih tudi v akvariju ne rabimo. V kolikor jih vseeno želimo imeti iz estetskih razlogov in pa zaradi tega, ker nam lahko malenkost pomagajo pri vzdrževanju kvalitete vode, izberimo take z bolj trdimi listi (Vallisnerio, Anubije, Ceratophyllum,...). Take bodo načeloma Tropheusi pustili na miru .
Za Tropheuse je tudi bistvenega pomena kemizem vode. Ph naj bo obvezno nad 7.5 (od 7.5 do 9.5). Temperatura pa konstantno med 25 in 27°C. Temperatura naj nikoli ne preseže 29°C saj bi to lahko bilo usodno za Tropheuse. Višja temperatura namreč dvigne potrebo po kisiku, obenem pa se tudi zmanjša vsebnost kisika v vodi. Voda v jezeru je v zgornjih 40 m zelo čista in bogata s kisikom. Zato tudi v akvariju zagotovimo, da bo vsebnost kisika velika. To zagotovimo z zračnimi črpalkami, iztoki iz filtrov usmerjeni v vodno gladino ali pa s pomočjo tokovnih črpalk usmerjenih v površino vode, ki še dodatno pomagajo pri valovanju vodne gladine. Tropheusi so tudi zelo občutljivi na prisotnost amonijaka, nitritov in nitratov v vodi, zato je pomembno, da je filter dovolj zmogljiv in dobro biološko utečen. Amonijak in nitrit namreč povzročita takojšnjo zastrupitev. Povišani nitrati pa vodijo v počasno poslabšanje zdravja. Zato so pomembne redne tedenske 30 do 50% menjave vode. Voda, ki jo menjujemo pa naj bo prav tako bogata s kisikom.
Naselitev:
V akvariju je praktično nemogoče ponazoriti naravno okolje Tropheusov, saj bi zato rabili enormno velik akvarij. V naravi je večina odraslih Tropheusov teritorialnih in tako tudi v akvariju eden oz. nekaj teritorialnih samcev zavzame svoj prostor (teritorij), za preostale samce in samice pa zmanjka prostora. Glede na to, da je hrane v akvariju več kot v naravi, pa so ostali neteritorialni Tropheusi nekako umirili težnjo po tem, da bi vsak imel svoj teritorij za hranjenje.
Najbolj priporočljivo je Tropheuse naseliti v relativno velikih skupinah (od 15 do 25). V taki skupini ni nujno, da sta samo eden ali dva samca (lahko jih je tudi več). Naj pa bodo vseeno na enega samca vsaj 3 do 4 samice. Bo pa v taki skupini najverjetneje samo eden samec dominanten in si bo lastil določen prostor (teritorij) v akvariju in le ta samec se bo tudi drstil.
V skupinskem akvariju lahko imamo načeloma tudi malenkost manjše skupine. Ustrezni sostanovalci v takem skupinskem akvariju so predvsem ostali rastlinojedi Tanganjiški ostrižniki, kot so npr. manjši Petrochromisi, Gobi ostrižniki (Eretmodusi, Tanganicodusi in Spathodusi) in pa ostrižniki iz vrst Simochromis.
V akvariju nikoli ne naselimo skupaj istih vrst Tropheusov različnih geografskih variant (npr. dve vrsti T. moorii), ker bo tako možnost križanja precej velika. Lahko pa naselimo skupaj različne vrste Tropheusov. Najboljše, da izberemo take, ki tudi v naravi živijo skupaj na istih lokacijah. Npr. načeloma lahko naselimo skupaj T. duboisi s katero koli drugo vrsto Tropheusov, čeprav pa zna konkretno pri tej vrsti nastati problem, ker so manj agresivni od ostalih vrst Tropheusov in jih je spet zaradi tega boljše naseliti v samostojni akvarij.
Pri naselitvi Tropheusov je najboljše, da v začetku naselimo večjo skupino mladičev in se tako teritoriji določijo postopoma skozi odraščanje. Pri naselitvi odraslih Tropheusov zna biti "vojna" za teritorije zelo krvava. Zelo težavno je tudi dodajanje kakršnih koli Tropheusov v skupino, kjer so se že izoblikovali teritoriji.
Hrana:
Rastlinojed. V jezeru se Tropheusi hranijo z nitastimi algami iz aufwuchsa. V akvariju sicer nekaj teh alg lahko zraste po kamnih, ampak verjetno ne dovolj, da bi to predstavljalo njihovo večinsko prehrano. Kot aternativa je v akvariju za Tropheuse najboljša prehrana lističi z dovolj veliko vsebnostjo spiruline. Občasno lahko ponudimo tudi hrano kot je Daphnia, Cyclops in Mysis. Nekaj od te hrane zaužijejo namreč tudi pri strgaju alg iz aufwuchsa v jezeru. Strogo pa se izogibajmo visoko proteinske hrane, saj je lahko ta za Tropheuse usodna. Imajo namreč zelo dolg prebavni trakt, ki je prilagojen prehrani z malo vsebnostjo proteinov. Visoko proteinska hrana pa lahko hitro vodi k bolezni znani kot napihnjenost (bloat), na katero so zelo občutljivi. Odrasle ostrižnike hranimo le enkrat na dan in sicer le toliko, kolikor lahko pojejo v dveh minutah (v tem času namreč pojedo toliko ali pa še več, kot v jezeru cel dan). Načeloma jih lahko hranimo tudi večkrat na dan, ampak potem to količino hrano namenjeno za en obrok, ustrezno razdelimo na porcije.
Razmnoževanje:
So tipične ustonoše. Tropheusi se začnejo drstiti ponavadi ko dosežejo starost 12 mesecev (nekateri sicer lahko tudi precej kasneje). Drst se začne s preganjanjem samice s strani dominantega samca. V jezeru se namreč parjenje začne s tem, da samica pride na teritorij samca in se začne tam hraniti. Ker pa je v akvariju teritorij samca ponavadi kar celoten akvarij, dominanten samec preganja samice ves čas (zaradi prisotnosti samic na njegovem teritoriju) tudi če te še niso spolno zrele. Zato je pomembno, da imamo v akvariju dovolj skrivališč in vizualnih pregrad, da se lahko samice po potrebi umaknejo.
Samica, ki je spolno zrela ponavadi odgovori na snubljenje samca (tresenje) in mu sledi na njegov teritorij. Drst se ponavadi zgodi na najmirnejšem delu samčevega teritorija, ponavadi na rahlo nagnjenem območju. Preden začne samica z odlaganjem jajčec se nagne na eno stran s trebuhom proti samcu in se začne sunkovito tresti. Ko odloži eno jajčece se sunkovito iztegne in pobere jajčece v usta. V tem času in tudi po tem, ko samica že ima jajčece v ustih, pa jih samec oplodi. Ta postopek se nato ponavlja, dokler niso oplojena vsa jajčeca.
Jajčeca so razmeroma velika (od 5 do 7 mm) zato jih je temu ustrezno manj (okrog 6 do 16). Samica nosi mladice v povprečju od 24-26 dni. Po tem času začne samica mladice počasi spuščat. Varuje jih ponavadi še nekaj dni po tem, ko jih spusti. Samec pri varovanju mladic nima nobene vloge in ponavadi samico spodi s svojega teritorija že takoj po drsti.
Za razliko od večine ustonoš (npr. Malawi mbun) se samice Tropheusov tudi v času nošenja mladic prehranjujejo. So pa ugotovili, da samice nekaterih vrst sicer sprejmejo hrano, ampak je ne požrejo (z njo se hranijo samo mladice). Medtem, ko so spet pri drugih vrstah Tropheusov odkrili, da se tudi samice v času nošenja mladic normalno prehranjujejo skupaj z mladicami.
Agresivnost:
Pri Tropheusih imajo za razliko od večine Haplochromisov v jezeru tudi samice svoje teritorije (za hranjenje). So pa teritoriji samcev ponavadi 1x do 2x večji od teritorijev samic. V akvariju zaradi že zgoraj omenjenga vzroka (omejen prostor) teritorije poseduje samo nekaj ali pa le en dominanten samec. Iz tega teritorija podijo vse ostale ostrižnike. So pa zelo agresivni predvsem znotraj svoje vrste, do drugih vrst v akvariju pa svoje agresije ne izkazujejo tako zelo. Zaradi te velike znotraj vrstne agresije jih je priporočljivo naseliti v večjih skupinah, da se agresija porazdeli med več posameznikov.
Komentar:
Tropheus sp. 'Doubleblot', ki je bolje poznan kot Kirschfleck Moorii, Ad Konings prišteva med vrsto T. sp. 'black', in sicer je v njegovi zadnji knjigi (2015) to varianta 11. Bulu Point, Luagala Point, Siyeswe, Lumbye & Mabilibili. Pri African Diving pa te Tropheuse, ki jih najdemo med Lyamembe in Bulu Point, smatrajo za svojo vrsto.
Na tem celotnem območju med Lyamembe in Bulu Point najdemo poleg T. sp. 'Doubleblot' še vrsto T. annectens, ki je bila prej poznana pod imenom T. polli. Od lokacije Luagala Point proti Bulu Point si na večini lokacij T. sp. 'Doubleblot' deli habitat še z vrsto T. duboisi. Na tem istem območju, le da še malenkost južneje od Luagala Point, in sicer do Lufungu Bay, pa najdemo še vrsto T. sp. 'Lukuga' (po Ad Koningsu varianta 3 vrste T. brichardi). V južnem delu distribucije, med Mabilibili Bay in Lyamembe Bay, pa si T. sp. 'Doubleblot', poleg z T. annectens, deli habitat še z vrsto T. sp. 'Limespot' (po Ad Koningsu varianta 20 vrste T. moorii). Na tem območju med Mabilibili Bay in Lyamembe Bay lahko najdemo tudi številne hibride med tema vrstama (T. sp. 'Limespot' in T. sp. ' Doubleblot'). Eni izmed najbolj znanih hibridov iz tega območja so v akvaristiki poznani pod imenom 'Red belly'. Tole ime se je torej 'prijelo' v akvaristiki za te hibride, pri African Diving pa trdijo, da je T. sp. 'Red belly' pravzaprav druga vrsta in ne izhaja iz območja med Mabilibili Bay in Lyamembe Bay in te hibride imenujejo 'Red blotch' (skrivnost o pravem T. sp. 'Red belly' pa zaenkrat še čuvajo za sebe). 'Red blotch' pa ni edini hibrid tega območja, saj so pri African Diving identificirali in fotografirali na tem območju še 40 drugih različnih barvnih variant. Enega izmed zanimivejših hibridov so poimenovali Tropheus 'Zadeni'. Slike vseh hibridov tega območja pa si lahko ogledate v 17. številki revije Tanganika Magazyn.
Kot že ima pove, sta za T. sp. 'Doubleblot' značilni dve pegi na črnem telesu, ki sta ponavadi žive rdeče barve. Takih barv so pege predvsem pri južnih variantah, medtem ko so v osrednjem delu distribucije okrog Luagala Point, te pege lahko tudi bele oz. sive. Prav tako niso pege tako živih barv pri najsevernejših varianti te vrste 'Bulu Point'. V akvaristiki se sicer pod varianto 'Bulu Point' pogosto pojavljajo tudi primerki z živo rdečo barvo, ki pa najverjetneje prihajajo južneje iz območja nacionalnega parka Mahale. V nacionalnem parku Mahale je namreč ribolov prepovedan in zato ribiči pogosto navedejo za ribe ujete v nacionalnem parku Mahale, lokacijo Bulu Point, ki je takoj izven tega parka.
Please note: All of the pictures used on this page have been used with permission of their owner. Downloading and distribution of any copyrighted material from this site without copyright owner’s permission is not allowed.
Za Tropheuse je tudi bistvenega pomena kemizem vode. Ph naj bo obvezno nad 7.5 (od 7.5 do 9.5). Temperatura pa konstantno med 25 in 27°C. Temperatura naj nikoli ne preseže 29°C saj bi to lahko bilo usodno za Tropheuse. Višja temperatura namreč dvigne potrebo po kisiku, obenem pa se tudi zmanjša vsebnost kisika v vodi. Voda v jezeru je v zgornjih 40 m zelo čista in bogata s kisikom. Zato tudi v akvariju zagotovimo, da bo vsebnost kisika velika. To zagotovimo z zračnimi črpalkami, iztoki iz filtrov usmerjeni v vodno gladino ali pa s pomočjo tokovnih črpalk usmerjenih v površino vode, ki še dodatno pomagajo pri valovanju vodne gladine. Tropheusi so tudi zelo občutljivi na prisotnost amonijaka, nitritov in nitratov v vodi, zato je pomembno, da je filter dovolj zmogljiv in dobro biološko utečen. Amonijak in nitrit namreč povzročita takojšnjo zastrupitev. Povišani nitrati pa vodijo v počasno poslabšanje zdravja. Zato so pomembne redne tedenske 30 do 50% menjave vode. Voda, ki jo menjujemo pa naj bo prav tako bogata s kisikom.
Najbolj priporočljivo je Tropheuse naseliti v relativno velikih skupinah (od 15 do 25). V taki skupini ni nujno, da sta samo eden ali dva samca (lahko jih je tudi več). Naj pa bodo vseeno na enega samca vsaj 3 do 4 samice. Bo pa v taki skupini najverjetneje samo eden samec dominanten in si bo lastil določen prostor (teritorij) v akvariju in le ta samec se bo tudi drstil.
V skupinskem akvariju lahko imamo načeloma tudi malenkost manjše skupine. Ustrezni sostanovalci v takem skupinskem akvariju so predvsem ostali rastlinojedi Tanganjiški ostrižniki, kot so npr. manjši Petrochromisi, Gobi ostrižniki (Eretmodusi, Tanganicodusi in Spathodusi) in pa ostrižniki iz vrst Simochromis.
V akvariju nikoli ne naselimo skupaj istih vrst Tropheusov različnih geografskih variant (npr. dve vrsti T. moorii), ker bo tako možnost križanja precej velika. Lahko pa naselimo skupaj različne vrste Tropheusov. Najboljše, da izberemo take, ki tudi v naravi živijo skupaj na istih lokacijah. Npr. načeloma lahko naselimo skupaj T. duboisi s katero koli drugo vrsto Tropheusov, čeprav pa zna konkretno pri tej vrsti nastati problem, ker so manj agresivni od ostalih vrst Tropheusov in jih je spet zaradi tega boljše naseliti v samostojni akvarij.
Pri naselitvi Tropheusov je najboljše, da v začetku naselimo večjo skupino mladičev in se tako teritoriji določijo postopoma skozi odraščanje. Pri naselitvi odraslih Tropheusov zna biti "vojna" za teritorije zelo krvava. Zelo težavno je tudi dodajanje kakršnih koli Tropheusov v skupino, kjer so se že izoblikovali teritoriji.
Samica, ki je spolno zrela ponavadi odgovori na snubljenje samca (tresenje) in mu sledi na njegov teritorij. Drst se ponavadi zgodi na najmirnejšem delu samčevega teritorija, ponavadi na rahlo nagnjenem območju. Preden začne samica z odlaganjem jajčec se nagne na eno stran s trebuhom proti samcu in se začne sunkovito tresti. Ko odloži eno jajčece se sunkovito iztegne in pobere jajčece v usta. V tem času in tudi po tem, ko samica že ima jajčece v ustih, pa jih samec oplodi. Ta postopek se nato ponavlja, dokler niso oplojena vsa jajčeca.
Jajčeca so razmeroma velika (od 5 do 7 mm) zato jih je temu ustrezno manj (okrog 6 do 16). Samica nosi mladice v povprečju od 24-26 dni. Po tem času začne samica mladice počasi spuščat. Varuje jih ponavadi še nekaj dni po tem, ko jih spusti. Samec pri varovanju mladic nima nobene vloge in ponavadi samico spodi s svojega teritorija že takoj po drsti.
Za razliko od večine ustonoš (npr. Malawi mbun) se samice Tropheusov tudi v času nošenja mladic prehranjujejo. So pa ugotovili, da samice nekaterih vrst sicer sprejmejo hrano, ampak je ne požrejo (z njo se hranijo samo mladice). Medtem, ko so spet pri drugih vrstah Tropheusov odkrili, da se tudi samice v času nošenja mladic normalno prehranjujejo skupaj z mladicami.
V akvariju zaradi že zgoraj omenjenga vzroka (omejen prostor) teritorije poseduje samo nekaj ali pa le en dominanten samec. Iz tega teritorija podijo vse ostale ostrižnike. So pa zelo agresivni predvsem znotraj svoje vrste, do drugih vrst v akvariju pa svoje agresije ne izkazujejo tako zelo. Zaradi te velike znotraj vrstne agresije jih je priporočljivo naseliti v večjih skupinah, da se agresija porazdeli med več posameznikov.
Na tem celotnem območju med Lyamembe in Bulu Point najdemo poleg T. sp. 'Doubleblot' še vrsto T. annectens, ki je bila prej poznana pod imenom T. polli. Od lokacije Luagala Point proti Bulu Point si na večini lokacij T. sp. 'Doubleblot' deli habitat še z vrsto T. duboisi. Na tem istem območju, le da še malenkost južneje od Luagala Point, in sicer do Lufungu Bay, pa najdemo še vrsto T. sp. 'Lukuga' (po Ad Koningsu varianta 3 vrste T. brichardi). V južnem delu distribucije, med Mabilibili Bay in Lyamembe Bay, pa si T. sp. 'Doubleblot', poleg z T. annectens, deli habitat še z vrsto T. sp. 'Limespot' (po Ad Koningsu varianta 20 vrste T. moorii). Na tem območju med Mabilibili Bay in Lyamembe Bay lahko najdemo tudi številne hibride med tema vrstama (T. sp. 'Limespot' in T. sp. ' Doubleblot'). Eni izmed najbolj znanih hibridov iz tega območja so v akvaristiki poznani pod imenom 'Red belly'. Tole ime se je torej 'prijelo' v akvaristiki za te hibride, pri African Diving pa trdijo, da je T. sp. 'Red belly' pravzaprav druga vrsta in ne izhaja iz območja med Mabilibili Bay in Lyamembe Bay in te hibride imenujejo 'Red blotch' (skrivnost o pravem T. sp. 'Red belly' pa zaenkrat še čuvajo za sebe). 'Red blotch' pa ni edini hibrid tega območja, saj so pri African Diving identificirali in fotografirali na tem območju še 40 drugih različnih barvnih variant. Enega izmed zanimivejših hibridov so poimenovali Tropheus 'Zadeni'. Slike vseh hibridov tega območja pa si lahko ogledate v 17. številki revije Tanganika Magazyn.
Kot že ima pove, sta za T. sp. 'Doubleblot' značilni dve pegi na črnem telesu, ki sta ponavadi žive rdeče barve. Takih barv so pege predvsem pri južnih variantah, medtem ko so v osrednjem delu distribucije okrog Luagala Point, te pege lahko tudi bele oz. sive. Prav tako niso pege tako živih barv pri najsevernejših varianti te vrste 'Bulu Point'. V akvaristiki se sicer pod varianto 'Bulu Point' pogosto pojavljajo tudi primerki z živo rdečo barvo, ki pa najverjetneje prihajajo južneje iz območja nacionalnega parka Mahale. V nacionalnem parku Mahale je namreč ribolov prepovedan in zato ribiči pogosto navedejo za ribe ujete v nacionalnem parku Mahale, lokacijo Bulu Point, ki je takoj izven tega parka.
Fotografija: © by Pisces Farm - Tanganyika & Malawi Cichlids
Fotografija: © by M. Kwolek-Mirek
Fotografija: © by M. Kwolek-Mirek
Fotografija: © by Carsten Thorleif Stabel
Fotografija: © by Lemi Hacioglu
Fotografija: © by Januszkiewic Sebastian
Fotografija: © by Stefan Stiffe Sjöberg
Fotografija: © by Stefan Stiffe Sjöberg
Fotografija: © by Van Der Lemmoh
Fotografija: © by Pam Chin
Fotografija: © by Pam Chin
Fotografija: © by Pam Chin
Fotografija: © by Pam Chin
Fotografija: © by Pam Chin