Naseljujejo globoke vode, kjer se v velikih skupinah zadržujejo na globinah večjih od 50 m (najdemo jih pa vse do 200 m). V manjše globine (ampak ne manj kot 20 m) pa se prihaja ta vrsta drstit.
Običajna odrasla velikost:
Samci zrastejo do velikosti okrog 25 cm, samice ostanejo za nekaj cm manjše (odvisno od posameznih geografskih variant, posamezne lokalitete so lahko tudi nekoliko manjše).
Razlika med spoloma:
Samice so sivkasto obarvane brez horizontalnih linij, medtem ko so samci modro-vijolično obarvani s tremi horizontalnimi linijami (včasih je vidna tudi tanka četrta linija pod hrbtno plavutjo). Tudi repne in trebušne plavuti so pri samcih precej daljše kot pri samicah.
Priporočljiva velikost akvarija:
500 L oz. vsaj 150 cm dolžine in 60 cm višine za par oz. harem samca z nekaj samicami.
Ureditev akvarija:
B. horii je prekrasna riba, ki pa potrebuje precej velik akvarij in v primeru skupinskega akvarija predvsem mirno družbo. Večina Lamprologinov bi namreč znala poškodovati njihove prekrasne dolge plavuti. Tudi Tropheusi in ostale robustne vrste iz istega razloga niso primerni za sobivanje s to vrsto. Primerne za družbo so jim predvsem mirnejše ribe peščenega dna iz rodov Xenotilapia, Ectodus, Enantiopus, itd..
Najbolje je, da v akvarij naselimo enega samca z nekaj samicami. Možna je sicer tudi naselitev v parih, a je boljša varianta z več samicami. Nikoli pa ne naselimo skupaj več kot enega samca, saj je zaradi agresivnosti med samci (tudi v naravi so npr. posamezni teritoriji samca oddaljeni vsaj 5 m), praktično nemogoče, da bi sobivala skupaj na daljši rok še v tako zelo velikem akvariju. Po drugi strani pa so samci te vrste do samic razmeroma mirni.
Za par oz. harem samca z nekaj samicami naj bo akvarij dolžine vsaj 150 cm. Pomembna pri tej vrsti pa je tudi višina akvarija (vsaj 60 cm). V primeru skupinskega akvarija naj bo ta še večji. V akvariju zagotovimo vsaj en večji kamen z ravno površino, na katerem bo samec zgradil gnezdo za razmnoževanje. Na dnu akvarija naj bo droben pesek. Glede na to, da je to vrsta iz večjih globin, naj bo akvarij precej šibko osvetljen.
Hrana:
Mesojed. V jezeru se v glavnem prehranjujejo z zooplanktonom (copepods). V akvariju jim zagotovimo razno zmrznjeno in živo hrano (najprimernejša je Cyclops, Daphnia, in Artemia).
Razmnoževanje:
Ustonoša. Primerki, ki se ne razmnožujejo ponavadi živijo v zelo velikih skupinah v zelo globokih vodah (čez 50 m). V teh številčnih skupinah so pogosto skupaj z ostalima dvema vrstama Bentochromisov (B. melanoides in B. tricoti).
Teritorialni samci vzdržujejo teritorij v skalnem oz. vmesnem okolju, kjer ponavadi zgradijo gnezdo v obliki vulkana na vrhu kake skale. Ta gnezda imajo premer od 30 do 50 cm. Pri nekaterih lokalitetah iz Tanzanije (Cape Mpimbwe, Siyeswe Bay, Nkwasi Point in Luagala Point) pa Ad Konins poroča, da je videl graditi gnezda tudi na peščenem dnu (podobno kot je to značilno za vrste iz rodu Callochromis). Razlika med posameznimi teritoriji samcev je od 5 do 10 m. Potek razmnoževanja ni tipičen za ustonoše, saj se samec in samica ne vrtita v krogu, ampak se samica samo vzratno premakne nazaj, da pobere jajčeca (torej podobno kot pri vrsti Cyphotilapia frontosa). Jajčeca so majhna (premera le okrog 2 mm), a jih je kljub temu zelo malo (največ ducat, ponavadi pa le nekje 3 do 5). Razlog je v tem, da samica zelo dolgo nosi mladice (ponavadi nekje 2 meseca, Joder (2014) pa poroča, da je videl izpusti četrto in peto mladico šele po 113! dneh). Tako so torej mladice v ustih takrat že precej velike in če bi jih bilo več, samica v ustih ne bi imela več mesta. Za razliko od večine ostalih ustonoš je za tole vrsto značilno, da samica ves čas, ko nosi mladice, tudi normalno je. Razlog, da se je pri tej vrsti razvil tak način razmnoževanja, je najverjetneje v tem, da čim dlje časa zaščitijo mladice pred predatorji iz globokih voda (vrstami iz rodu Bathybates).
Agresivnost:
Spada med mirnejše Tanganjiške ostrižnike, zato ga ne naselimo skupaj z agresivnejšimi vrstami. Zelo agresivni med samo so edino samci te vrste, zato nikoli ne naselimo v akvarij več kot enega samca.
Komentar:
Vrsto B. horii, ki jo poznano tudi pod imenom »Princess of the Deep«, mnogi pogosto napačno poimenujejo B. tricoti, za katero pa je bilo ugotovljeno, da je druga vrsta. Vse ribe v akvaristiki poimenovane kot B. tricoti so tako pravzaprav B. horii in ne B. tricoti. Prava B. tricoti namreč iz jezera, po doslej znanih podatkih, nikoli ni bila ulovljena živa. B. horii je tudi edina vrsta izmed Bentochromisov, ki jo lahko pogosto vidimo v relativno plitvih vodah (med 20 in 50 m), kamor se pride drstit. Ostali dve, B. melanoides in B. tricoti, se glede na to, da nista doslej bile videne žive na teh globinah verjetno razmnožujeta na globinah večjih od 50 m. Vse tri vrste Bentochromisov (B. horii, B. melanoides in B. tricoti) se drugače zadržujejo v velikih skupinah v globokih vodah (med 50 in 200 m). Te tri podobne vrste se razlikujejo po morfoloških značilnostih, kot so oblika telesa, ust, velikost oči, itd… Jih je pa vseeno najlažje ločiti (samce) med sabo po horizontalnih linijah, ki potekajo vzdolž telesa. In sicer ima B. horii tri svetlo modre horizontalne linije (najbolj spodnja poteka preko prsne plavuti). Včasih je pri B. horii vidna tudi tanka četrta linija med zgornjo linijo in hrbtno plavutjo. B. tricoti ima vedno samo dve horizontali liniji (manjka najbolj spodnja, torej tista, ki poteka pri B. horii preko prsne plavuti). Razlika med B. horii in B. tricoti je lepo prikazana tudi na spodnji sliki od Ad Koningsa. B. melanoides pa se od obeh prejšnjih razlikuje po tem, da nima nobenih horizontalih linij.
Večina B. horii, ki je prisotna v akvaristiki, prihaja iz Zambije (pogosto iz Chituta Bay). Je pa drugače ta vrsta razširjena okrog celega jezera in zadnje čase se vse več ta vrsta izvaža tudi iz teh lokacij izven Zambije.
Poznane so tudi različne geografske variante te vrste. Zaključek repne plavuti je tako pri nekaterih lokalitetah špičast, pri drugih, npr. tistih med Karilani Island in Cape Mpimbwe v Tanzaniji, pa okrogel. Za variante severno od reke Malagarasi (okrog Kigome) pa je značilna črna lisa med zgornjo in srednjo horizontalno linijo. Za trebušno plavut samcev okrog Kigome je značilna tudi rumenkasta obarvanost, medtem ko je pri ostalih populacijah črna.
Please note: All of the pictures used on this page have been used with permission of their owner. Downloading and distribution of any copyrighted material from this site without copyright owner’s permission is not allowed.
Najbolje je, da v akvarij naselimo enega samca z nekaj samicami. Možna je sicer tudi naselitev v parih, a je boljša varianta z več samicami. Nikoli pa ne naselimo skupaj več kot enega samca, saj je zaradi agresivnosti med samci (tudi v naravi so npr. posamezni teritoriji samca oddaljeni vsaj 5 m), praktično nemogoče, da bi sobivala skupaj na daljši rok še v tako zelo velikem akvariju. Po drugi strani pa so samci te vrste do samic razmeroma mirni. Za par oz. harem samca z nekaj samicami naj bo akvarij dolžine vsaj 150 cm. Pomembna pri tej vrsti pa je tudi višina akvarija (vsaj 60 cm). V primeru skupinskega akvarija naj bo ta še večji. V akvariju zagotovimo vsaj en večji kamen z ravno površino, na katerem bo samec zgradil gnezdo za razmnoževanje. Na dnu akvarija naj bo droben pesek. Glede na to, da je to vrsta iz večjih globin, naj bo akvarij precej šibko osvetljen.
Teritorialni samci vzdržujejo teritorij v skalnem oz. vmesnem okolju, kjer ponavadi zgradijo gnezdo v obliki vulkana na vrhu kake skale. Ta gnezda imajo premer od 30 do 50 cm. Pri nekaterih lokalitetah iz Tanzanije (Cape Mpimbwe, Siyeswe Bay, Nkwasi Point in Luagala Point) pa Ad Konins poroča, da je videl graditi gnezda tudi na peščenem dnu (podobno kot je to značilno za vrste iz rodu Callochromis). Razlika med posameznimi teritoriji samcev je od 5 do 10 m. Potek razmnoževanja ni tipičen za ustonoše, saj se samec in samica ne vrtita v krogu, ampak se samica samo vzratno premakne nazaj, da pobere jajčeca (torej podobno kot pri vrsti Cyphotilapia frontosa). Jajčeca so majhna (premera le okrog 2 mm), a jih je kljub temu zelo malo (največ ducat, ponavadi pa le nekje 3 do 5). Razlog je v tem, da samica zelo dolgo nosi mladice (ponavadi nekje 2 meseca, Joder (2014) pa poroča, da je videl izpusti četrto in peto mladico šele po 113! dneh). Tako so torej mladice v ustih takrat že precej velike in če bi jih bilo več, samica v ustih ne bi imela več mesta. Za razliko od večine ostalih ustonoš je za tole vrsto značilno, da samica ves čas, ko nosi mladice, tudi normalno je. Razlog, da se je pri tej vrsti razvil tak način razmnoževanja, je najverjetneje v tem, da čim dlje časa zaščitijo mladice pred predatorji iz globokih voda (vrstami iz rodu Bathybates).
Večina B. horii, ki je prisotna v akvaristiki, prihaja iz Zambije (pogosto iz Chituta Bay). Je pa drugače ta vrsta razširjena okrog celega jezera in zadnje čase se vse več ta vrsta izvaža tudi iz teh lokacij izven Zambije. Poznane so tudi različne geografske variante te vrste. Zaključek repne plavuti je tako pri nekaterih lokalitetah špičast, pri drugih, npr. tistih med Karilani Island in Cape Mpimbwe v Tanzaniji, pa okrogel. Za variante severno od reke Malagarasi (okrog Kigome) pa je značilna črna lisa med zgornjo in srednjo horizontalno linijo. Za trebušno plavut samcev okrog Kigome je značilna tudi rumenkasta obarvanost, medtem ko je pri ostalih populacijah črna.
Fotografija: © by Nelson Mangana
Fotografija: © by Nelson Mangana
Fotografija: © by Nelson Mangana
Fotografija: © by Nelson Mangana
Fotografija: © by Nelson Mangana
Fotografija: © by Nelson Mangana
Fotografija: © by Nelson Mangana
Fotografija: © by Nelson Mangana
Fotografija: © by Nelson Mangana