Živi nad peščenim oz. blatnim dnom v peščenem okolju jezera Tanganyika. Najpogostejše so na globinah med 50 in 75 m, jih pa lahko najdemo tudi vse do globine 100 m. Na globinah manjših od 35 m so zelo redke.
Običajna odrasla velikost:
Xenotilapia caudafasciata je edina vrsta iz rodu Xenotilapia, kjer samice zrastejo večje od samcev. Povprečna velikost samcev je nekje 10 cm (največja lahko do 13), medtem ko je povprečna velikost samic 12 cm (največje pa lahko velikosti do 16 cm).
Razlika med spoloma:
Poleg razlike v velikosti opisane zgoraj, se spol loči še po obarvanosti. Samice so sivkaste in imajo bled modrikast odtenek na hrbtni plavuti, medtem ko imajo samci vodoravne rjavkaste črte vzdolž bokov, in črne črte na plavutih (hrbtnih, analnih in repnih). Pri spolno aktivnih samcih se pojavi tudi črna lisa na spodnji strani ust.
Priporočljiva velikost akvarija:
400 L
Ureditev akvarija:
Za tole vrsto je priporočljiv akvarij dolžine vsaj 150 cm, saj so samci izredno aktivni. Samci namreč neprestano podijo stran druge samce in nenehno dvorijo samicam, tako da je potrebno dovolj prostora, da se ostali samci in samice lahko umaknejo. Najboljše je, da jih naselimo v skupini vsaj šestih primerkov ali več. Več samcev je zaželjenih, saj bodo tako pokazali svoje najlepše barve. V primeru več samcev, pa se bo tudi malo zmanjšal pritisk na samice.
Na dnu akvarija naj bo droben pesek, v ozadju pa postavljene posamezne skale, kamor se lahko ribe po potrebi skrijejo. Zelo pomembno je, da ti kamni niso ostrih robov, da se izognemo poškodovanju velikih in krhkih očes, ki jih imajo ti ostrižniki.
V akvariju jim ponudimo tudi razno zmrznjeno in živo hrano (ličinke, artemija,...).
Ker Xenotilapia caudifasciata večino dneva preživi v sredini akvarija jo lahko namestimo tudi skupaj z drugimi vrstami Xenotilapij, takimi, ki se zadržujejo v bližini skal ali pa takimi, ki se rajši zadržujejo na dnu akvarija.
Hrana:
Mesojed. Pri analizi prebavnega sistema je bilo odkrito, da se prehranjuje z različnimi nevretenčarji, rakci, ličinkami in tudi diatomejami. Največji delež je bil ličink iz družine Chironomidae (rakci in diatomeje pa v zelo majhnih količinah). Xenotilapia caudafasciata ima drugačno zobovje, kot katera koli druga vrsta iz rodu Xenotilapia. Njeni zunanji zobje so usmerjeni vodoravno navzen. Taka pozicija sprednjih zob naj bi bila prilagoditev, ki ribam omogoča, da s premikanjem skozi substrat le tega učinkovito režejo.
Razmnoževanje:
Ustonoša. Samci neprestano poiskušajo dvoriti samici s tresenjem in razprtimi plavutmi. Samci te vrste ne gradijo nobenih gnezd ampak se drst zgodi na naključnih mestih. Jajčeca so velika približno 3 mm in rahlo ovalne oblike. Ponavadi jih ni več kot 40. Po drsti samica zapusti mesto drstenja, samec pa več ne kaže interesa za njo. Samica nosi nato jajčeca oz. mladice nekje tri tedne, preden jih izpusti. Po drsti ni bila doslej zaznana nobena skrb za mladice.
Agresivnost:
Miren ostrižnik do drugih vrst, tudi znotraj vrste, pa samci niso preveč agresivni.
Komentar:
Edina vrsta iz rodu Xenotilapia, kjer so samice večje od samcev. Tudi pozicija spredjnih zob, ki so usmerjeni vodoravno nazven, jih loči od preostalih vrst iz tega rodu.
Please note: All of the pictures used on this page have been used with permission of their owner. Downloading and distribution of any copyrighted material from this site without copyright owner’s permission is not allowed.
Na dnu akvarija naj bo droben pesek, v ozadju pa postavljene posamezne skale, kamor se lahko ribe po potrebi skrijejo. Zelo pomembno je, da ti kamni niso ostrih robov, da se izognemo poškodovanju velikih in krhkih očes, ki jih imajo ti ostrižniki.
V akvariju jim ponudimo tudi razno zmrznjeno in živo hrano (ličinke, artemija,...).
Ker Xenotilapia caudifasciata večino dneva preživi v sredini akvarija jo lahko namestimo tudi skupaj z drugimi vrstami Xenotilapij, takimi, ki se zadržujejo v bližini skal ali pa takimi, ki se rajši zadržujejo na dnu akvarija.
Fotografija: © by Evert van Ammelrooy
Fotografija: © by Evert van Ammelrooy