Za Tropheuse je priporočljiv akvarij dolžine vsaj 150 cm in volumna 400 litrov. Na dnu akvarija naj bo droben pesek. Da zagotovimo dovolj skrivališč za preganjane ostrižnike, pa namestimo v akvariju precejšnje število kamnov. Priporočljivo je, da s pomočjo kamnov ustvarimo v akvariju vsaj eno ali pa nekaj vizualnih pregrad. Rastlin v naravnem okolju Tropheusov ni, zato jih tudi v akvariju ne rabimo. V kolikor jih vseeno želimo imeti iz estetskih razlogov in pa zaradi tega, ker nam lahko malenkost pomagajo pri vzdrževanju kvalitete vode, izberimo take z bolj trdimi listi (Vallisnerio, Anubije, Ceratophyllum,...). Take bodo načeloma Tropheusi pustili na miru .
Za Tropheuse je tudi bistvenega pomena kemizem vode. Ph naj bo obvezno nad 7.5 (od 7.5 do 9.5). Temperatura pa konstantno med 25 in 27°C. Temperatura naj nikoli ne preseže 29°C saj bi to lahko bilo usodno za Tropheuse. Višja temperatura namreč dvigne potrebo po kisiku, obenem pa se tudi zmanjša vsebnost kisika v vodi. Voda v jezeru je v zgornjih 40 m zelo čista in bogata s kisikom. Zato tudi v akvariju zagotovimo, da bo vsebnost kisika velika. To zagotovimo z zračnimi črpalkami, iztoki iz filtrov usmerjeni v vodno gladino ali pa s pomočjo tokovnih črpalk usmerjenih v površino vode, ki še dodatno pomagajo pri valovanju vodne gladine. Tropheusi so tudi zelo občutljivi na prisotnost amonijaka, nitritov in nitratov v vodi, zato je pomembno, da je filter dovolj zmogljiv in dobro biološko utečen. Amonijak in nitrit namreč povzročita takojšnjo zastrupitev. Povišani nitrati pa vodijo v počasno poslabšanje zdravja. Zato so pomembne redne tedenske 30 do 50% menjave vode. Voda, ki jo menjujemo pa naj bo prav tako bogata s kisikom.
Naselitev:
V akvariju je praktično nemogoče ponazoriti naravno okolje Tropheusov, saj bi zato rabili enormno velik akvarij. V naravi je večina odraslih Tropheusov teritorialnih in tako tudi v akvariju eden oz. nekaj teritorialnih samcev zavzame svoj prostor (teritorij), za preostale samce in samice pa zmanjka prostora. Glede na to, da je hrane v akvariju več kot v naravi, pa so ostali neteritorialni Tropheusi nekako umirili težnjo po tem, da bi vsak imel svoj teritorij za hranjenje.
Najbolj priporočljivo je Tropheuse naseliti v relativno velikih skupinah (od 15 do 25). V taki skupini ni nujno, da sta samo eden ali dva samca (lahko jih je tudi več). Naj pa bodo vseeno na enega samca vsaj 3 do 4 samice. Bo pa v taki skupini najverjetneje samo eden samec dominanten in si bo lastil določen prostor (teritorij) v akvariju in le ta samec se bo tudi drstil.
V skupinskem akvariju lahko imamo načeloma tudi malenkost manjše skupine. Ustrezni sostanovalci v takem skupinskem akvariju so predvsem ostali rastlinojedi Tanganjiški ostrižniki, kot so npr. manjši Petrochromisi, Gobi ostrižniki (Eretmodusi, Tanganicodusi in Spathodusi) in pa ostrižniki iz vrst Simochromis.
V akvariju nikoli ne naselimo skupaj istih vrst Tropheusov različnih geografskih variant (npr. dve vrsti T. moorii), ker bo tako možnost križanja precej velika. Lahko pa naselimo skupaj različne vrste Tropheusov. Najboljše, da izberemo take, ki tudi v naravi živijo skupaj na istih lokacijah. Npr. načeloma lahko naselimo skupaj T. duboisi s katero koli drugo vrsto Tropheusov, čeprav pa zna konkretno pri tej vrsti nastati problem, ker so manj agresivni od ostalih vrst Tropheusov in jih je spet zaradi tega boljše naseliti v samostojni akvarij.
Pri naselitvi Tropheusov je najboljše, da v začetku naselimo večjo skupino mladičev in se tako teritoriji določijo postopoma skozi odraščanje. Pri naselitvi odraslih Tropheusov zna biti "vojna" za teritorije zelo krvava. Zelo težavno je tudi dodajanje kakršnih koli Tropheusov v skupino, kjer so se že izoblikovali teritoriji.
Hrana:
Rastlinojed. V jezeru se Tropheusi hranijo z nitastimi algami iz aufwuchsa. V akvariju sicer nekaj teh alg lahko zraste po kamnih, ampak verjetno ne dovolj, da bi to predstavljalo njihovo večinsko prehrano. Kot aternativa je v akvariju za Tropheuse najboljša prehrana lističi z dovolj veliko vsebnostjo spiruline. Občasno lahko ponudimo tudi hrano kot je Daphnia, Cyclops in Mysis. Nekaj od te hrane zaužijejo namreč tudi pri strgaju alg iz aufwuchsa v jezeru. Strogo pa se izogibajmo visoko proteinske hrane, saj je lahko ta za Tropheuse usodna. Imajo namreč zelo dolg prebavni trakt, ki je prilagojen prehrani z malo vsebnostjo proteinov. Visoko proteinska hrana pa lahko hitro vodi k bolezni znani kot napihnjenost (bloat), na katero so zelo občutljivi. Odrasle ostrižnike hranimo le enkrat na dan in sicer le toliko, kolikor lahko pojejo v dveh minutah (v tem času namreč pojedo toliko ali pa še več, kot v jezeru cel dan). Načeloma jih lahko hranimo tudi večkrat na dan, ampak potem to količino hrano namenjeno za en obrok, ustrezno razdelimo na porcije.
Razmnoževanje:
So tipične ustonoše. Tropheusi se začnejo drstiti ponavadi ko dosežejo starost 12 mesecev (nekateri sicer lahko tudi precej kasneje). Drst se začne s preganjanjem samice s strani dominantega samca. V jezeru se namreč parjenje začne s tem, da samica pride na teritorij samca in se začne tam hraniti. Ker pa je v akvariju teritorij samca ponavadi kar celoten akvarij, dominanten samec preganja samice ves čas (zaradi prisotnosti samic na njegovem teritoriju) tudi če te še niso spolno zrele. Zato je pomembno, da imamo v akvariju dovolj skrivališč in vizualnih pregrad, da se lahko samice po potrebi umaknejo.
Samica, ki je spolno zrela ponavadi odgovori na snubljenje samca (tresenje) in mu sledi na njegov teritorij. Drst se ponavadi zgodi na najmirnejšem delu samčevega teritorija, ponavadi na rahlo nagnjenem območju. Preden začne samica z odlaganjem jajčec se nagne na eno stran s trebuhom proti samcu in se začne sunkovito tresti. Ko odloži eno jajčece se sunkovito iztegne in pobere jajčece v usta. V tem času in tudi po tem, ko samica že ima jajčece v ustih, pa jih samec oplodi. Ta postopek se nato ponavlja, dokler niso oplojena vsa jajčeca.
Jajčeca so razmeroma velika (od 5 do 7 mm) zato jih je temu ustrezno manj (okrog 6 do 16). Samica nosi mladice v povprečju od 24-26 dni. Po tem času začne samica mladice počasi spuščat. Varuje jih ponavadi še nekaj dni po tem, ko jih spusti. Samec pri varovanju mladic nima nobene vloge in ponavadi samico spodi s svojega teritorija že takoj po drsti.
Za razliko od večine ustonoš (npr. Malawi mbun) se samice Tropheusov tudi v času nošenja mladic prehranjujejo. So pa ugotovili, da samice nekaterih vrst sicer sprejmejo hrano, ampak je ne požrejo (z njo se hranijo samo mladice). Medtem, ko so spet pri drugih vrstah Tropheusov odkrili, da se tudi samice v času nošenja mladic normalno prehranjujejo skupaj z mladicami.
Agresivnost:
Pri Tropheusih imajo za razliko od večine Haplochromisov v jezeru tudi samice svoje teritorije (za hranjenje). So pa teritoriji samcev ponavadi 1x do 2x večji od teritorijev samic. V akvariju zaradi že zgoraj omenjenga vzroka (omejen prostor) teritorije poseduje samo nekaj ali pa le en dominanten samec. Iz tega teritorija podijo vse ostale ostrižnike. So pa zelo agresivni predvsem znotraj svoje vrste, do drugih vrst v akvariju pa svoje agresije ne izkazujejo tako zelo. Zaradi te velike znotraj vrstne agresije jih je priporočljivo naseliti v večjih skupinah, da se agresija porazdeli med več posameznikov.
Komentar:
Tropheus sp. 'red' je zelo blizu T. moorii in nekateri avtorji smatrajo T. sp. 'red' celo za sinonim vrste T. moorii. Po drugi strani je Ad Konings (1993) prepričan, da gre za dve različni vrsti. Tudi zaradi tega, ker T. sp. 'red' lahko najdemo skupaj na istem območju z T. moorii v Zambiji in z vrsto, ki pa jo sicer tudi Ad Konings več ne uvršča med T. moorii, to je z T. sp. 'Limespot' (T. sp. 'maculatus') v državi Congo.
Van Steenberge (2014) je malo drugačnega mnenja. Med tema dvema vrstama namreč ni mogel najti morfoloških razlik, zato smatra T. sp. 'red' za sinonim vrste T. moorii.
Ne glede na to je Ad Konings v svoji zadnji izdaji knjige "Tanganyika Cichlid in their Natural Habitat" (2015) še vedno mnenja, da je bilo v preteklih letih podanih dovolj dokazov (vključno z DNA analizami), da gre za dve različni vrsti. Drugi dokaz za tole naj bi bili testi narejeni v akvaristiki, pri čemer so v isti akvarij dali eno vrsto T. sp 'red' (Moliro) in eno vrsto T. moorii (Nangu) pri čemer so samice v 13-tih od 14-tih primerov izbrale samca svoje vrste. Po drugi strani pa vsi poznamo Tropheusa Ilangi, ki je dokazano naravni hibrid med vrstama T. sp. 'red' (Chilanga) in med T. moorii (Nangu oz. Yellow Rainbow varianta). Torej nejasnosti so tudi pri tejle vrsti in dokler ne bodo razrešene, vseeno tudi mi obravnavajmo T. sp. 'red' raje kot svojo vrsto.
Karakteristike T. sp. 'red' so temno telo z bordo rdečimi odtenki, med očesoma sta vidni dve upognjeni črti in včasih svetlo rdeča označba na spodnji strani glave. Druge razlike so majhne pikice na glavi prvi večini variant T. moorii, ki so pri T. sp. 'red' odsotne in modrikasto obarvani prvi del podrepne plavuti pri T. moorii (pri T. sp. 'red' je temno rjav oz. rdečkast).
Vrsto T. sp. 'red' najdemo tako v jugo-zahodnem delu jezera (državah Zambija in Congo). Če gremo od juga, se distribucija začne v zalivu Nkamba Bay (lokacija Chilanga) v Zambiji, kjer si deli habitat z Tropheus Ilangi, ki je naravni hibrid med vrstama T. sp. 'red' (Chilanga) in T. moorii (Nangu oz. Yellow Rainbow varianta). T. Ilangi predstavlja torej neko mejo med T. sp. 'red' in T. moorii. Distribucija pa se končna v državi Congo, kje točno pa ni znano oz. so informacije različne. Ad Konings pravi, da vrste T. sp. 'red' ni videl severneje od lokacije Kiku, prav tako Heinz Büscher, ki je to območje večkrat obiskal v 80-tih in 90-tih letih. Van Steenberge (2011) pa poroča o številnih primerkih T. sp. 'red' na lokacijah Kikoti (60 km severneje od Kiku) in Tembwe (Deux). Bili naj bi enako številčni kot T. sp. 'Limespot' (T. sp. 'maculatus') na teh lokacijah. T. sp. 'red' na teh lokacijah naj bi bili zelo podobni tistim na lokaciji Kiku in Ad Konings vidi razlago v tem, da se je meja T. sp. 'red' pomaknila proti severu v tem, da so ribiči, na poti iz lokacije Kiku proti severu izpustili oz. izgubili Tropheuse, ki so jih ujeli južneje. Ni pa znano, ali se nahajo sedaj T. sp. 'red' tudi na območju med Kiku in Tembwe (Deux).
Ad Konings deli T. sp. 'red' od juga proti severu na naslednje variante:
1. Nkamba Bay
- tale varianta je poznana tudi kot Chilanga Red Moorii. Za razliko od rumenkaste variante okoli Cape Nundo ima tale varianta temnejše rdeče telo.
2. Cape Nundo & Sumbu Island
- ima temno rjavo telo z gorčično rumenim bokom. Van Steenberge (2014) poroča tudi o rumeni obliki te variente na tej lokaciji (Cape Nundo). Prav tako pa je na drugi lokaciji (Sumbu Island) te variante Evert Van Ammelrooy fotografiral Tropheusa, ki je prav tako rumenkast in je zelo podoben Tropheusu Ilangi iz Nkamba Bay.
3. Cape Kachese (Kanchese)
- Spodnji del telesa pri tej varianti je oranžen z najsvetletlejšim delom nad podrepno plavutjo. Hrbtna plavut pri obeh spolih je bolj oranžna kot rdeča. Tropehus poznan pod imenom "Golden Kazumba" bi naj prav tako prihajal iz območja Cape Kachese s tem, da je še bolj rumeno kot oranžno obarvan. Torej bi naj na tej lokaciji obstajali dve barvni varianti.
4. Ndole & Chimba
- ta varianta je poznana pod imenom Red Zambia Moorii. Značilna je svetlo rdeča označba na spodnji strani glave.
5. Katete, Cape Kipimbi & Moliro
- za tole varianto je značilna svetlo rdeča označba v obliki trikotnika na zadnji strani telesa v bližini repa. V primerjavi s prejšnjo Chimba varianto nima rdeče označbe na spodnji strani glave. Tale varianta je drugače poznana tudi po imenu Chipimbi Moorii. Tropheus iz lokacije Kalambwe, ki je nekoliko severneje od Moliro, je zadnje čase precej pogost v akvaristiki in najverjetneje prav tako spada v to varianto.
6. Livua (Mvua)
- tole varinato, ki jo najdemo med reko Livua in Lupota, imenujemo tudi Bloodthroat Moorii, čeprav je večina grla in tudi usta pravzaprav modrikasto bela. Značilna je tudi svetlo rdeča označba na spodnji strani glave in prsih.
7. Lupota & Kikoti
- tole je najsevernejša varianta T. sp. 'red'. Kakor že zgoraj omenjeno pa ni točno znano kje se konča distribucija (Kiku ali Kikoti). Značilna je svetlo rdeča označba na prsih, hrbtna plavut pa je najmanj rdeča od vseh variant in je večinoma črna.
Please note: All of the pictures used on this page have been used with permission of their owner. Downloading and distribution of any copyrighted material from this site without copyright owner’s permission is not allowed.
Za Tropheuse je tudi bistvenega pomena kemizem vode. Ph naj bo obvezno nad 7.5 (od 7.5 do 9.5). Temperatura pa konstantno med 25 in 27°C. Temperatura naj nikoli ne preseže 29°C saj bi to lahko bilo usodno za Tropheuse. Višja temperatura namreč dvigne potrebo po kisiku, obenem pa se tudi zmanjša vsebnost kisika v vodi. Voda v jezeru je v zgornjih 40 m zelo čista in bogata s kisikom. Zato tudi v akvariju zagotovimo, da bo vsebnost kisika velika. To zagotovimo z zračnimi črpalkami, iztoki iz filtrov usmerjeni v vodno gladino ali pa s pomočjo tokovnih črpalk usmerjenih v površino vode, ki še dodatno pomagajo pri valovanju vodne gladine. Tropheusi so tudi zelo občutljivi na prisotnost amonijaka, nitritov in nitratov v vodi, zato je pomembno, da je filter dovolj zmogljiv in dobro biološko utečen. Amonijak in nitrit namreč povzročita takojšnjo zastrupitev. Povišani nitrati pa vodijo v počasno poslabšanje zdravja. Zato so pomembne redne tedenske 30 do 50% menjave vode. Voda, ki jo menjujemo pa naj bo prav tako bogata s kisikom.
Najbolj priporočljivo je Tropheuse naseliti v relativno velikih skupinah (od 15 do 25). V taki skupini ni nujno, da sta samo eden ali dva samca (lahko jih je tudi več). Naj pa bodo vseeno na enega samca vsaj 3 do 4 samice. Bo pa v taki skupini najverjetneje samo eden samec dominanten in si bo lastil določen prostor (teritorij) v akvariju in le ta samec se bo tudi drstil.
V skupinskem akvariju lahko imamo načeloma tudi malenkost manjše skupine. Ustrezni sostanovalci v takem skupinskem akvariju so predvsem ostali rastlinojedi Tanganjiški ostrižniki, kot so npr. manjši Petrochromisi, Gobi ostrižniki (Eretmodusi, Tanganicodusi in Spathodusi) in pa ostrižniki iz vrst Simochromis.
V akvariju nikoli ne naselimo skupaj istih vrst Tropheusov različnih geografskih variant (npr. dve vrsti T. moorii), ker bo tako možnost križanja precej velika. Lahko pa naselimo skupaj različne vrste Tropheusov. Najboljše, da izberemo take, ki tudi v naravi živijo skupaj na istih lokacijah. Npr. načeloma lahko naselimo skupaj T. duboisi s katero koli drugo vrsto Tropheusov, čeprav pa zna konkretno pri tej vrsti nastati problem, ker so manj agresivni od ostalih vrst Tropheusov in jih je spet zaradi tega boljše naseliti v samostojni akvarij.
Pri naselitvi Tropheusov je najboljše, da v začetku naselimo večjo skupino mladičev in se tako teritoriji določijo postopoma skozi odraščanje. Pri naselitvi odraslih Tropheusov zna biti "vojna" za teritorije zelo krvava. Zelo težavno je tudi dodajanje kakršnih koli Tropheusov v skupino, kjer so se že izoblikovali teritoriji.
Samica, ki je spolno zrela ponavadi odgovori na snubljenje samca (tresenje) in mu sledi na njegov teritorij. Drst se ponavadi zgodi na najmirnejšem delu samčevega teritorija, ponavadi na rahlo nagnjenem območju. Preden začne samica z odlaganjem jajčec se nagne na eno stran s trebuhom proti samcu in se začne sunkovito tresti. Ko odloži eno jajčece se sunkovito iztegne in pobere jajčece v usta. V tem času in tudi po tem, ko samica že ima jajčece v ustih, pa jih samec oplodi. Ta postopek se nato ponavlja, dokler niso oplojena vsa jajčeca.
Jajčeca so razmeroma velika (od 5 do 7 mm) zato jih je temu ustrezno manj (okrog 6 do 16). Samica nosi mladice v povprečju od 24-26 dni. Po tem času začne samica mladice počasi spuščat. Varuje jih ponavadi še nekaj dni po tem, ko jih spusti. Samec pri varovanju mladic nima nobene vloge in ponavadi samico spodi s svojega teritorija že takoj po drsti.
Za razliko od večine ustonoš (npr. Malawi mbun) se samice Tropheusov tudi v času nošenja mladic prehranjujejo. So pa ugotovili, da samice nekaterih vrst sicer sprejmejo hrano, ampak je ne požrejo (z njo se hranijo samo mladice). Medtem, ko so spet pri drugih vrstah Tropheusov odkrili, da se tudi samice v času nošenja mladic normalno prehranjujejo skupaj z mladicami.
V akvariju zaradi že zgoraj omenjenga vzroka (omejen prostor) teritorije poseduje samo nekaj ali pa le en dominanten samec. Iz tega teritorija podijo vse ostale ostrižnike. So pa zelo agresivni predvsem znotraj svoje vrste, do drugih vrst v akvariju pa svoje agresije ne izkazujejo tako zelo. Zaradi te velike znotraj vrstne agresije jih je priporočljivo naseliti v večjih skupinah, da se agresija porazdeli med več posameznikov.
Van Steenberge (2014) je malo drugačnega mnenja. Med tema dvema vrstama namreč ni mogel najti morfoloških razlik, zato smatra T. sp. 'red' za sinonim vrste T. moorii.
Ne glede na to je Ad Konings v svoji zadnji izdaji knjige "Tanganyika Cichlid in their Natural Habitat" (2015) še vedno mnenja, da je bilo v preteklih letih podanih dovolj dokazov (vključno z DNA analizami), da gre za dve različni vrsti. Drugi dokaz za tole naj bi bili testi narejeni v akvaristiki, pri čemer so v isti akvarij dali eno vrsto T. sp 'red' (Moliro) in eno vrsto T. moorii (Nangu) pri čemer so samice v 13-tih od 14-tih primerov izbrale samca svoje vrste. Po drugi strani pa vsi poznamo Tropheusa Ilangi, ki je dokazano naravni hibrid med vrstama T. sp. 'red' (Chilanga) in med T. moorii (Nangu oz. Yellow Rainbow varianta). Torej nejasnosti so tudi pri tejle vrsti in dokler ne bodo razrešene, vseeno tudi mi obravnavajmo T. sp. 'red' raje kot svojo vrsto.
Karakteristike T. sp. 'red' so temno telo z bordo rdečimi odtenki, med očesoma sta vidni dve upognjeni črti in včasih svetlo rdeča označba na spodnji strani glave. Druge razlike so majhne pikice na glavi prvi večini variant T. moorii, ki so pri T. sp. 'red' odsotne in modrikasto obarvani prvi del podrepne plavuti pri T. moorii (pri T. sp. 'red' je temno rjav oz. rdečkast).
Vrsto T. sp. 'red' najdemo tako v jugo-zahodnem delu jezera (državah Zambija in Congo). Če gremo od juga, se distribucija začne v zalivu Nkamba Bay (lokacija Chilanga) v Zambiji, kjer si deli habitat z Tropheus Ilangi, ki je naravni hibrid med vrstama T. sp. 'red' (Chilanga) in T. moorii (Nangu oz. Yellow Rainbow varianta). T. Ilangi predstavlja torej neko mejo med T. sp. 'red' in T. moorii. Distribucija pa se končna v državi Congo, kje točno pa ni znano oz. so informacije različne. Ad Konings pravi, da vrste T. sp. 'red' ni videl severneje od lokacije Kiku, prav tako Heinz Büscher, ki je to območje večkrat obiskal v 80-tih in 90-tih letih. Van Steenberge (2011) pa poroča o številnih primerkih T. sp. 'red' na lokacijah Kikoti (60 km severneje od Kiku) in Tembwe (Deux). Bili naj bi enako številčni kot T. sp. 'Limespot' (T. sp. 'maculatus') na teh lokacijah. T. sp. 'red' na teh lokacijah naj bi bili zelo podobni tistim na lokaciji Kiku in Ad Konings vidi razlago v tem, da se je meja T. sp. 'red' pomaknila proti severu v tem, da so ribiči, na poti iz lokacije Kiku proti severu izpustili oz. izgubili Tropheuse, ki so jih ujeli južneje. Ni pa znano, ali se nahajo sedaj T. sp. 'red' tudi na območju med Kiku in Tembwe (Deux).
Ad Konings deli T. sp. 'red' od juga proti severu na naslednje variante:
1. Nkamba Bay
- tale varianta je poznana tudi kot Chilanga Red Moorii. Za razliko od rumenkaste variante okoli Cape Nundo ima tale varianta temnejše rdeče telo.
2. Cape Nundo & Sumbu Island
- ima temno rjavo telo z gorčično rumenim bokom. Van Steenberge (2014) poroča tudi o rumeni obliki te variente na tej lokaciji (Cape Nundo). Prav tako pa je na drugi lokaciji (Sumbu Island) te variante Evert Van Ammelrooy fotografiral Tropheusa, ki je prav tako rumenkast in je zelo podoben Tropheusu Ilangi iz Nkamba Bay.
3. Cape Kachese (Kanchese)
- Spodnji del telesa pri tej varianti je oranžen z najsvetletlejšim delom nad podrepno plavutjo. Hrbtna plavut pri obeh spolih je bolj oranžna kot rdeča. Tropehus poznan pod imenom "Golden Kazumba" bi naj prav tako prihajal iz območja Cape Kachese s tem, da je še bolj rumeno kot oranžno obarvan. Torej bi naj na tej lokaciji obstajali dve barvni varianti.
4. Ndole & Chimba
- ta varianta je poznana pod imenom Red Zambia Moorii. Značilna je svetlo rdeča označba na spodnji strani glave.
5. Katete, Cape Kipimbi & Moliro
- za tole varianto je značilna svetlo rdeča označba v obliki trikotnika na zadnji strani telesa v bližini repa. V primerjavi s prejšnjo Chimba varianto nima rdeče označbe na spodnji strani glave. Tale varianta je drugače poznana tudi po imenu Chipimbi Moorii. Tropheus iz lokacije Kalambwe, ki je nekoliko severneje od Moliro, je zadnje čase precej pogost v akvaristiki in najverjetneje prav tako spada v to varianto.
6. Livua (Mvua)
- tole varinato, ki jo najdemo med reko Livua in Lupota, imenujemo tudi Bloodthroat Moorii, čeprav je večina grla in tudi usta pravzaprav modrikasto bela. Značilna je tudi svetlo rdeča označba na spodnji strani glave in prsih.
7. Lupota & Kikoti - tole je najsevernejša varianta T. sp. 'red'. Kakor že zgoraj omenjeno pa ni točno znano kje se konča distribucija (Kiku ali Kikoti). Značilna je svetlo rdeča označba na prsih, hrbtna plavut pa je najmanj rdeča od vseh variant in je večinoma črna.
Fotografija: © by Evert van Ammelrooy