Za Tropheuse je priporočljiv akvarij dolžine vsaj 150 cm in volumna 400 litrov. Na dnu akvarija naj bo droben pesek. Da zagotovimo dovolj skrivališč za preganjane ostrižnike, pa namestimo v akvariju precejšnje število kamnov. Priporočljivo je, da s pomočjo kamnov ustvarimo v akvariju vsaj eno ali pa nekaj vizualnih pregrad. Rastlin v naravnem okolju Tropheusov ni, zato jih tudi v akvariju ne rabimo. V kolikor jih vseeno želimo imeti iz estetskih razlogov in pa zaradi tega, ker nam lahko malenkost pomagajo pri vzdrževanju kvalitete vode, izberimo take z bolj trdimi listi (Vallisnerio, Anubije, Ceratophyllum,...). Take bodo načeloma Tropheusi pustili na miru .
Za Tropheuse je tudi bistvenega pomena kemizem vode. Ph naj bo obvezno nad 7.5 (od 7.5 do 9.5). Temperatura pa konstantno med 25 in 27°C. Temperatura naj nikoli ne preseže 29°C saj bi to lahko bilo usodno za Tropheuse. Višja temperatura namreč dvigne potrebo po kisiku, obenem pa se tudi zmanjša vsebnost kisika v vodi. Voda v jezeru je v zgornjih 40 m zelo čista in bogata s kisikom. Zato tudi v akvariju zagotovimo, da bo vsebnost kisika velika. To zagotovimo z zračnimi črpalkami, iztoki iz filtrov usmerjeni v vodno gladino ali pa s pomočjo tokovnih črpalk usmerjenih v površino vode, ki še dodatno pomagajo pri valovanju vodne gladine. Tropheusi so tudi zelo občutljivi na prisotnost amonijaka, nitritov in nitratov v vodi, zato je pomembno, da je filter dovolj zmogljiv in dobro biološko utečen. Amonijak in nitrit namreč povzročita takojšnjo zastrupitev. Povišani nitrati pa vodijo v počasno poslabšanje zdravja. Zato so pomembne redne tedenske 30 do 50% menjave vode. Voda, ki jo menjujemo pa naj bo prav tako bogata s kisikom.
Naselitev:
V akvariju je praktično nemogoče ponazoriti naravno okolje Tropheusov, saj bi zato rabili enormno velik akvarij. V naravi je večina odraslih Tropheusov teritorialnih in tako tudi v akvariju eden oz. nekaj teritorialnih samcev zavzame svoj prostor (teritorij), za preostale samce in samice pa zmanjka prostora. Glede na to, da je hrane v akvariju več kot v naravi, pa so ostali neteritorialni Tropheusi nekako umirili težnjo po tem, da bi vsak imel svoj teritorij za hranjenje.
Najbolj priporočljivo je Tropheuse naseliti v relativno velikih skupinah (od 15 do 25). V taki skupini ni nujno, da sta samo eden ali dva samca (lahko jih je tudi več). Naj pa bodo vseeno na enega samca vsaj 3 do 4 samice. Bo pa v taki skupini najverjetneje samo eden samec dominanten in si bo lastil določen prostor (teritorij) v akvariju in le ta samec se bo tudi drstil.
V skupinskem akvariju lahko imamo načeloma tudi malenkost manjše skupine. Ustrezni sostanovalci v takem skupinskem akvariju so predvsem ostali rastlinojedi Tanganjiški ostrižniki, kot so npr. manjši Petrochromisi, Gobi ostrižniki (Eretmodusi, Tanganicodusi in Spathodusi) in pa ostrižniki iz vrst Simochromis.
V akvariju nikoli ne naselimo skupaj istih vrst Tropheusov različnih geografskih variant (npr. dve vrsti T. moorii), ker bo tako možnost križanja precej velika. Lahko pa naselimo skupaj različne vrste Tropheusov. Najboljše, da izberemo take, ki tudi v naravi živijo skupaj na istih lokacijah. Npr. načeloma lahko naselimo skupaj T. duboisi s katero koli drugo vrsto Tropheusov, čeprav pa zna konkretno pri tej vrsti nastati problem, ker so manj agresivni od ostalih vrst Tropheusov in jih je spet zaradi tega boljše naseliti v samostojni akvarij.
Pri naselitvi Tropheusov je najboljše, da v začetku naselimo večjo skupino mladičev in se tako teritoriji določijo postopoma skozi odraščanje. Pri naselitvi odraslih Tropheusov zna biti "vojna" za teritorije zelo krvava. Zelo težavno je tudi dodajanje kakršnih koli Tropheusov v skupino, kjer so se že izoblikovali teritoriji.
Hrana:
Rastlinojed. V jezeru se Tropheusi hranijo z nitastimi algami iz aufwuchsa. V akvariju sicer nekaj teh alg lahko zraste po kamnih, ampak verjetno ne dovolj, da bi to predstavljalo njihovo večinsko prehrano. Kot aternativa je v akvariju za Tropheuse najboljša prehrana lističi z dovolj veliko vsebnostjo spiruline. Občasno lahko ponudimo tudi hrano kot je Daphnia, Cyclops in Mysis. Nekaj od te hrane zaužijejo namreč tudi pri strgaju alg iz aufwuchsa v jezeru. Strogo pa se izogibajmo visoko proteinske hrane, saj je lahko ta za Tropheuse usodna. Imajo namreč zelo dolg prebavni trakt, ki je prilagojen prehrani z malo vsebnostjo proteinov. Visoko proteinska hrana pa lahko hitro vodi k bolezni znani kot napihnjenost (bloat), na katero so zelo občutljivi. Odrasle ostrižnike hranimo le enkrat na dan in sicer le toliko, kolikor lahko pojejo v dveh minutah (v tem času namreč pojedo toliko ali pa še več, kot v jezeru cel dan). Načeloma jih lahko hranimo tudi večkrat na dan, ampak potem to količino hrano namenjeno za en obrok, ustrezno razdelimo na porcije.
Razmnoževanje:
So tipične ustonoše. Tropheusi se začnejo drstiti ponavadi ko dosežejo starost 12 mesecev (nekateri sicer lahko tudi precej kasneje). Drst se začne s preganjanjem samice s strani dominantega samca. V jezeru se namreč parjenje začne s tem, da samica pride na teritorij samca in se začne tam hraniti. Ker pa je v akvariju teritorij samca ponavadi kar celoten akvarij, dominanten samec preganja samice ves čas (zaradi prisotnosti samic na njegovem teritoriju) tudi če te še niso spolno zrele. Zato je pomembno, da imamo v akvariju dovolj skrivališč in vizualnih pregrad, da se lahko samice po potrebi umaknejo.
Samica, ki je spolno zrela ponavadi odgovori na snubljenje samca (tresenje) in mu sledi na njegov teritorij. Drst se ponavadi zgodi na najmirnejšem delu samčevega teritorija, ponavadi na rahlo nagnjenem območju. Preden začne samica z odlaganjem jajčec se nagne na eno stran s trebuhom proti samcu in se začne sunkovito tresti. Ko odloži eno jajčece se sunkovito iztegne in pobere jajčece v usta. V tem času in tudi po tem, ko samica že ima jajčece v ustih, pa jih samec oplodi. Ta postopek se nato ponavlja, dokler niso oplojena vsa jajčeca.
Jajčeca so razmeroma velika (od 5 do 7 mm) zato jih je temu ustrezno manj (okrog 6 do 16). Samica nosi mladice v povprečju od 24-26 dni. Po tem času začne samica mladice počasi spuščat. Varuje jih ponavadi še nekaj dni po tem, ko jih spusti. Samec pri varovanju mladic nima nobene vloge in ponavadi samico spodi s svojega teritorija že takoj po drsti.
Za razliko od večine ustonoš (npr. Malawi mbun) se samice Tropheusov tudi v času nošenja mladic prehranjujejo. So pa ugotovili, da samice nekaterih vrst sicer sprejmejo hrano, ampak je ne požrejo (z njo se hranijo samo mladice). Medtem, ko so spet pri drugih vrstah Tropheusov odkrili, da se tudi samice v času nošenja mladic normalno prehranjujejo skupaj z mladicami.
Agresivnost:
Pri Tropheusih imajo za razliko od večine Haplochromisov v jezeru tudi samice svoje teritorije (za hranjenje). So pa teritoriji samcev ponavadi 1x do 2x večji od teritorijev samic. V akvariju zaradi že zgoraj omenjenga vzroka (omejen prostor) teritorije poseduje samo nekaj ali pa le en dominanten samec. Iz tega teritorija podijo vse ostale ostrižnike. So pa zelo agresivni predvsem znotraj svoje vrste, do drugih vrst v akvariju pa svoje agresije ne izkazujejo tako zelo. Zaradi te velike znotraj vrstne agresije jih je priporočljivo naseliti v večjih skupinah, da se agresija porazdeli med več posameznikov.
Posebnosti:
Tropheus duboisi je najstarejša vrsta izmed Tropheusov, ki še živi v jezeru. V preteklosti je najverjetneje bila veliko bolj razširjena, kot je danes. Razlog znižanja razširjetnosti je najverjetneje v konkurenci z ostalimi Tropheusi in tudi ostalimi rastlinojedimi vrstami kot sta Simochromis in Petrochromis. Nekaj vrst populacij se je vseeno skozi čas ohranilo, ki pa jih v modernejšem času zopet ogroža prevelik izlov.
Vse preostale vrste Tropheusov so si med sabo nekako podobne, medtem ko se pa T. duboisi precej razlikuje, tako po obarvanosti, kot po morfološki zgradbi. Imajo modro-sivo obarvano glavo, temno do črno telo, na katerem je prisotna bela oz. rumena vertikalna linija. Izredno lepi pa so predvsem mladi ostrižniki te vrste, ki so črni in imajo po celotnem telesu prisotne bele do svetlo modre pikice. Zaradi zgradbe glave in telesa se T. duboisi hranijo tako, da je kot med njimi in podlago večji kot pri ostalih Tropheusih, ki se hranijo skoraj horizontalno na podlago (ostalim horizontalna pozicija omogoča hranjenje tudi v bolj valovitih predelih). Prav to pa je najverjetneje tudi eden izmed razlogov, da T. duboisi večinoma najdemo na večjih globinah kot ostale vrste Tropheusov. Drugi razlog za življenje v večjih globinah pa je, da večinoma ne morejo tekmovati za hrano z drugimi agresivnejšimi Tropheusi (T. duboisi so izmed vseh Tropheusov najmanj agresivni) in pa z večjimi Petrochromisi. Čeprav so Petrochromisi precej večji, pa so z ostalimi Tropheusi razvili nek poseben odnos in si delijo habitat, saj se hranijo z različnih območij. T. duboisi pa s strani Petrochromisov niso tolerirani, saj se le ti prav tako hranijo z območij bogatih s sedimentom (torej isto kot Petrochromisi).
Zaradi omenjenega, so območja kjer najdemo T. duboisi precej razpršena. Na lokacijah kjer najdemo T. duboisi pa so vedno prisotne tudi še druge vrste Tropheusov (T. sp. 'black', T. brichardi, T. polli (T. annectens), T. sp. 'Crescentic' (T. sp. 'lunatus') in T. sp. 'Lukuga').
Ad Konings (2015) deli tako T. duboisi na 5 variant glede na področja, kjer jih najdemo, in sicer so ta:
1. Pemba (Bemba or Cape Munene)
Na podlagi T. duboisi iz tega območja je bila vrsta tudi opisana (Marlier, 1959). T. duboisi si na tem območju deli habitat z vrsto T. sp. 'black'. Tale varianta ima preko telesa ozek bel do svetlo rumen pas, ki pa ni nujno da vedno poteka od vrha do dna telesa (popoln pas od vrha do dna telesa je redek tudi pri ostalih variantah).
2. Muguruka
Na tem področju si T. duboisi deli habitat z vrsto T. brichardi. Za tole varianto je značilno, da so v celoti črni in ni prisoten bel oz. rumen pas preko telesa.
3. Gombe, Kigoma & Cape Bangwe
Tudi tale varianta si deli habitat z vrsto T. brichardi. Pri tej varianti je pas preko telesa ponavadi malo širši, je pa bele oz. redko rumenkaste barve. Pogosto pa ne poteka od vrha do dna telesa in je vidna le bela oz. rumenkasta pega na boku.
4. Maswa, Cape Kabogo (Mkuyu) & Halembe
Te variante si delijo habitat z vrsto T. sp. 'Crescentic' (T. sp. 'lunatus'). Vse variatne iz tega območja so poznane pod imenom Maswa Duboisi in so najpogostejše v akvaristiki. Posledica tega je, da so v njihovem naravnem okolju zelo ogroženi. Značilen je širok pas od vrha do dna telesa. Zgornji del je rumen, spodnji del pa ponavadi bel. Le redki primerki pa imajo popoln rumen pas od vrha do dna.
5. Katumba Point, Karilani Island & Luagala Point
Na tem področju si T. duboisi deli habitat še z tremi drugimi vrstami Tropheusov, in sicer z T. sp. 'Doubleblot' (Kirschfleck), T. sp. 'Lukuga' in T. polli (T. annectens). Za tole varianto je značilen ozek bel pas, ki pa le redko sega od vrha do dna in so ponavadi vidne le posamezne bele točke na boku. Populacije te variante okrog Bulu Point in Karilani Island so prav tako zelo ogrožene.
Please note: All of the pictures used on this page have been used with permission of their owner. Downloading and distribution of any copyrighted material from this site without copyright owner’s permission is not allowed.
Za Tropheuse je tudi bistvenega pomena kemizem vode. Ph naj bo obvezno nad 7.5 (od 7.5 do 9.5). Temperatura pa konstantno med 25 in 27°C. Temperatura naj nikoli ne preseže 29°C saj bi to lahko bilo usodno za Tropheuse. Višja temperatura namreč dvigne potrebo po kisiku, obenem pa se tudi zmanjša vsebnost kisika v vodi. Voda v jezeru je v zgornjih 40 m zelo čista in bogata s kisikom. Zato tudi v akvariju zagotovimo, da bo vsebnost kisika velika. To zagotovimo z zračnimi črpalkami, iztoki iz filtrov usmerjeni v vodno gladino ali pa s pomočjo tokovnih črpalk usmerjenih v površino vode, ki še dodatno pomagajo pri valovanju vodne gladine. Tropheusi so tudi zelo občutljivi na prisotnost amonijaka, nitritov in nitratov v vodi, zato je pomembno, da je filter dovolj zmogljiv in dobro biološko utečen. Amonijak in nitrit namreč povzročita takojšnjo zastrupitev. Povišani nitrati pa vodijo v počasno poslabšanje zdravja. Zato so pomembne redne tedenske 30 do 50% menjave vode. Voda, ki jo menjujemo pa naj bo prav tako bogata s kisikom.
Najbolj priporočljivo je Tropheuse naseliti v relativno velikih skupinah (od 15 do 25). V taki skupini ni nujno, da sta samo eden ali dva samca (lahko jih je tudi več). Naj pa bodo vseeno na enega samca vsaj 3 do 4 samice. Bo pa v taki skupini najverjetneje samo eden samec dominanten in si bo lastil določen prostor (teritorij) v akvariju in le ta samec se bo tudi drstil.
V skupinskem akvariju lahko imamo načeloma tudi malenkost manjše skupine. Ustrezni sostanovalci v takem skupinskem akvariju so predvsem ostali rastlinojedi Tanganjiški ostrižniki, kot so npr. manjši Petrochromisi, Gobi ostrižniki (Eretmodusi, Tanganicodusi in Spathodusi) in pa ostrižniki iz vrst Simochromis.
V akvariju nikoli ne naselimo skupaj istih vrst Tropheusov različnih geografskih variant (npr. dve vrsti T. moorii), ker bo tako možnost križanja precej velika. Lahko pa naselimo skupaj različne vrste Tropheusov. Najboljše, da izberemo take, ki tudi v naravi živijo skupaj na istih lokacijah. Npr. načeloma lahko naselimo skupaj T. duboisi s katero koli drugo vrsto Tropheusov, čeprav pa zna konkretno pri tej vrsti nastati problem, ker so manj agresivni od ostalih vrst Tropheusov in jih je spet zaradi tega boljše naseliti v samostojni akvarij.
Pri naselitvi Tropheusov je najboljše, da v začetku naselimo večjo skupino mladičev in se tako teritoriji določijo postopoma skozi odraščanje. Pri naselitvi odraslih Tropheusov zna biti "vojna" za teritorije zelo krvava. Zelo težavno je tudi dodajanje kakršnih koli Tropheusov v skupino, kjer so se že izoblikovali teritoriji.
Samica, ki je spolno zrela ponavadi odgovori na snubljenje samca (tresenje) in mu sledi na njegov teritorij. Drst se ponavadi zgodi na najmirnejšem delu samčevega teritorija, ponavadi na rahlo nagnjenem območju. Preden začne samica z odlaganjem jajčec se nagne na eno stran s trebuhom proti samcu in se začne sunkovito tresti. Ko odloži eno jajčece se sunkovito iztegne in pobere jajčece v usta. V tem času in tudi po tem, ko samica že ima jajčece v ustih, pa jih samec oplodi. Ta postopek se nato ponavlja, dokler niso oplojena vsa jajčeca.
Jajčeca so razmeroma velika (od 5 do 7 mm) zato jih je temu ustrezno manj (okrog 6 do 16). Samica nosi mladice v povprečju od 24-26 dni. Po tem času začne samica mladice počasi spuščat. Varuje jih ponavadi še nekaj dni po tem, ko jih spusti. Samec pri varovanju mladic nima nobene vloge in ponavadi samico spodi s svojega teritorija že takoj po drsti.
Za razliko od večine ustonoš (npr. Malawi mbun) se samice Tropheusov tudi v času nošenja mladic prehranjujejo. So pa ugotovili, da samice nekaterih vrst sicer sprejmejo hrano, ampak je ne požrejo (z njo se hranijo samo mladice). Medtem, ko so spet pri drugih vrstah Tropheusov odkrili, da se tudi samice v času nošenja mladic normalno prehranjujejo skupaj z mladicami.
V akvariju zaradi že zgoraj omenjenga vzroka (omejen prostor) teritorije poseduje samo nekaj ali pa le en dominanten samec. Iz tega teritorija podijo vse ostale ostrižnike. So pa zelo agresivni predvsem znotraj svoje vrste, do drugih vrst v akvariju pa svoje agresije ne izkazujejo tako zelo. Zaradi te velike znotraj vrstne agresije jih je priporočljivo naseliti v večjih skupinah, da se agresija porazdeli med več posameznikov.
Vse preostale vrste Tropheusov so si med sabo nekako podobne, medtem ko se pa T. duboisi precej razlikuje, tako po obarvanosti, kot po morfološki zgradbi. Imajo modro-sivo obarvano glavo, temno do črno telo, na katerem je prisotna bela oz. rumena vertikalna linija. Izredno lepi pa so predvsem mladi ostrižniki te vrste, ki so črni in imajo po celotnem telesu prisotne bele do svetlo modre pikice. Zaradi zgradbe glave in telesa se T. duboisi hranijo tako, da je kot med njimi in podlago večji kot pri ostalih Tropheusih, ki se hranijo skoraj horizontalno na podlago (ostalim horizontalna pozicija omogoča hranjenje tudi v bolj valovitih predelih). Prav to pa je najverjetneje tudi eden izmed razlogov, da T. duboisi večinoma najdemo na večjih globinah kot ostale vrste Tropheusov. Drugi razlog za življenje v večjih globinah pa je, da večinoma ne morejo tekmovati za hrano z drugimi agresivnejšimi Tropheusi (T. duboisi so izmed vseh Tropheusov najmanj agresivni) in pa z večjimi Petrochromisi. Čeprav so Petrochromisi precej večji, pa so z ostalimi Tropheusi razvili nek poseben odnos in si delijo habitat, saj se hranijo z različnih območij. T. duboisi pa s strani Petrochromisov niso tolerirani, saj se le ti prav tako hranijo z območij bogatih s sedimentom (torej isto kot Petrochromisi).
Zaradi omenjenega, so območja kjer najdemo T. duboisi precej razpršena. Na lokacijah kjer najdemo T. duboisi pa so vedno prisotne tudi še druge vrste Tropheusov (T. sp. 'black', T. brichardi, T. polli (T. annectens), T. sp. 'Crescentic' (T. sp. 'lunatus') in T. sp. 'Lukuga').
Ad Konings (2015) deli tako T. duboisi na 5 variant glede na področja, kjer jih najdemo, in sicer so ta:
1. Pemba (Bemba or Cape Munene)
Na podlagi T. duboisi iz tega območja je bila vrsta tudi opisana (Marlier, 1959). T. duboisi si na tem območju deli habitat z vrsto T. sp. 'black'. Tale varianta ima preko telesa ozek bel do svetlo rumen pas, ki pa ni nujno da vedno poteka od vrha do dna telesa (popoln pas od vrha do dna telesa je redek tudi pri ostalih variantah).
2. Muguruka
Na tem področju si T. duboisi deli habitat z vrsto T. brichardi. Za tole varianto je značilno, da so v celoti črni in ni prisoten bel oz. rumen pas preko telesa.
3. Gombe, Kigoma & Cape Bangwe
Tudi tale varianta si deli habitat z vrsto T. brichardi. Pri tej varianti je pas preko telesa ponavadi malo širši, je pa bele oz. redko rumenkaste barve. Pogosto pa ne poteka od vrha do dna telesa in je vidna le bela oz. rumenkasta pega na boku.
4. Maswa, Cape Kabogo (Mkuyu) & Halembe
Te variante si delijo habitat z vrsto T. sp. 'Crescentic' (T. sp. 'lunatus'). Vse variatne iz tega območja so poznane pod imenom Maswa Duboisi in so najpogostejše v akvaristiki. Posledica tega je, da so v njihovem naravnem okolju zelo ogroženi. Značilen je širok pas od vrha do dna telesa. Zgornji del je rumen, spodnji del pa ponavadi bel. Le redki primerki pa imajo popoln rumen pas od vrha do dna.
5. Katumba Point, Karilani Island & Luagala Point
Na tem področju si T. duboisi deli habitat še z tremi drugimi vrstami Tropheusov, in sicer z T. sp. 'Doubleblot' (Kirschfleck), T. sp. 'Lukuga' in T. polli (T. annectens). Za tole varianto je značilen ozek bel pas, ki pa le redko sega od vrha do dna in so ponavadi vidne le posamezne bele točke na boku. Populacije te variante okrog Bulu Point in Karilani Island so prav tako zelo ogrožene.
Fotografija: © by Ad Konings
Fotografija: © by M. Kwolek-Mirek
Fotografija: © by Stephane le Gall
Fotografija: © by Stephane le Gall
Fotografija: © by Evert van Ammelrooy
Fotografija: © by Evert van Ammelrooy
Fotografija: © by Evert van Ammelrooy
Fotografija: © by Evert van Ammelrooy
Fotografija: © by Evert van Ammelrooy
Fotografija: © by Sébastien Ancelin
Fotografija: © by Sébastien Ancelin
Fotografija: © by Joanna Adamska-Maślanka
Fotografija: © by Joanna Adamska-Maślanka
Fotografija: © by Joanna Adamska-Maślanka
Fotografija: © by Joanna Adamska-Maślanka