Lake Tanganyika cichlids — species, locations & maps

By genera By locations Locations Maps Posters Interactive map

Tanganicodus cf. irsacae 'Tembwe (Deux)'.jpg

Tropheus sp. 'limespot' Tembwe (Deux).jpg

Fotografija:	© by Ljuba Tanganjika
Skupina/Rod:	Ectodini/Xenotilapia
Biotop:	Naseljujejo skalno okolje. Večina se jih nahaja v globjih vodah na globinah okoli 40 m, lahko pa jih najdemo tudi v zelo plitvih vodah (npr. na samo 3 m globine). Za razliko od Xenotilapij, ki živijo na peščenem dnu in tvorijo večje skupine, se ta nikoli ne zadržuje v takih skupinah (razen mladice), ampak živijo v parih.
Običajna odrasla velikost:	Zrastejo do velikosti okrog 10 cm.
Priporočljiva velikost akvarija:	300 L
Ureditev akvarija:	Xenotilapia papilio je znotraj vrste zelo agresivna. Najboljše je, da jih imamo skupaj z ostalimi Tanganjiškimi ostrižniki, saj bo branjenje teritorija pred drugimi ostrižniki ojačalo vezo med parom teh ostrižnikov. Primerni sostanovalci so nekatere izmed drugih Xenotilapij, Paracyprichromis in manjši Neolamprologusi. Minimalna dolžina akvarija naj bo 130 cm. V akvariju naj bo čim več kamnov, na dnu pa droben pesek. Kamni so posebej pomembni, če bomo imeli v akvariju skupino teh ostrižnikov (v tem primeru je potreben še večji akvarij). Znotraj vrste so namreč zelo agresivni in potem je dobro, da kamne postavimo tako, da naredimo posamezne vizualne pregrade. Boljše pa je, da imamo v akvariju samo par te vrste. So tudi precej občutljivi glede vode, zato je potrebno zagotoviti kvalitetno vodo ustreznih parametrov in zagotoviti redne menjave vode V akvariju jim ponudimo razno zmrznjeno hrano (cyclopse, ličinke insektov, artemijo, rakce)... Poleg te hrane, pa ta ostrižnik obožujeje tudi alge, ki rastejo po kamnih in v kolikor bodo na voljo se jih bo prav gotovo poslužil. Zaradi občutljivosti in agresije teh ostrižnikov vsekakor to ni vrsta za začetnike ampak za izkušene akvariste.
Hrana:	Vsejed. Analize prebavil so pokazale, da vsaj 90% njihove hrane predstavljajo majhni dvoklopniki (ostradocs), preostali del hrane pa sestavljajo majhni rakci, razni nevretenčarji in alge.
Razmnoževanje:	Ustonoša. Mladice nosica tako samica kot samec. Drst se zgodi ponavadi na pesku v bližini kamnov. Samica prva pobere jajčeca in nosi jajčeca oz. mladice prvih 8 do 12 dni, potem pa jih preda samcu. Po približno treh tednih od drsti samec mladice spusti, še naprej pa jih čuvata oba starša. Varujeta jih ponavadi še naslednja dva tedna. Število mladic je malo, redko čez 20.
Agresivnost:	Spadajo med agresivnejše Xenotilapije in so precej teritorialni.
Komentar:	Večina vrst iz rodu Xenotilapia živi na peščenem dnu in se prehranjuje na način, da precejajo pesek in iščejo v njem kaj užitnega. Obstajajo pa tudi vrste, ki živijo v skalnem okolju in se prehranjujejo iz sedimenta, ki prekriva kamne. To so vrste Xenotilapia papilio, Xenotilapia sp. 'papilio katete' in Xenotilapia sp. 'papilio sunflower'. Za vrsto Xenotilapia sp. 'papilio katete' sicer Ad Konings (2015) meni, da je le geografska varianta vrste Xenotilapia papilio. Omenjene vrste se poleg manjših morfoloških razlik, ločijo predvsem po obarvanosti plavuti. Trebušne plavuti Xenotilapia sp. 'papilio sunflower' so rumene, brez črnih pik, ki so prisotne pri Xenotilapia papilio. Črne pike so odsotne tudi pri vrsti Xenotilapia sp. 'papilio katete', ki pa ima trebušne plavuti svetlo modre (pri ostalih dveh vrstah so trebušne plavuti rumene).