PostavitevTanganyika.jpg Tanganyika-Interaktivna Mapa.png Jezero Tanganyika.jpg ParametriVode.jpg RazmnozevanjeTanganyika.tiff
Previous pageNext pageJezero Tanganyika
Fotografija: © by African Diving Ltd

Jezero Tanganyika je po površini drugo največje afriško jezero (večje je samo jezero Victoria) in najglobje afriško jezero z največjo prostornine sveže vode. V dolžino meri 673 km in ima povprečno širino 50 km (največjo 72 km). Jezero pokriva površino 32.900 km², obseg obale pa znaša 1.828 km. Površino jezera si delijo štiri države (Burundi, Demokratična republika Kongo, Tanzanija in Zambija). V povprečju je globoko 570 m, največja globina pa znaša 1.470 m (s tem je drugo najglobje jezero na svetu za Bajkalskim). Skupna prostornina jezera znaša tako 18.900 km³.

Jezero Tanganyika iz vesolja

Tanganjiško jezero velja za eno najčistejših sladkovodnih jezer na svetu, z vidljivostjo več kot 20 m (v peščenih območjih je seveda ta vidljivost manjša). Kljub temu, da je jezero izredno globoko, pa je kisik prisoten le v zgornjem delu jezera (in sicer na jugu nekje do 240 m globine, na severu pa le do 100 m globine). Nižje od teh globin kisika ni in s tem tudi ne življenja. Temperatura vode v zgornjih delih jezera se giblje od 24°C v najhladnejšem mesecu avgustu pa do 27°C v najtoplejšem mesecu februarju. Značilnost jezera je trda voda s karbonatno trdoto (KH) oz. natančneje alkalnostjo večjo od skupne trdote (GH). KH: 16°dKH do 19°dKH; GH: 10°dGH do 13°dGH. Posledično sta visoka tudi pH (od 8.3 do 9.2) in prevodnost vode (od 570 µS/cm do 640 µS/cm).
Jezero Tanganyika je drugo najstarejše jezero na svetu (starejše je samo Bajkalsko jezero). Skozi milijone let naj bi se gladina jezera večkrat drastično znižala (tudi za 500 m), kar je v veliki meri vplivalo na evolucijjo ostrižnikov v tem jezeru.

Pri akvaristih je jezero Tanganyika poznano predvsem po ostrižnikih, ki so se skozi evolucijo prilagodili na različne razmere. Ostrižniki tega jezera veljajo za izredno raznolike, tako v morfološki zgradbi, kakor tudi v obnašanju. V jezeru živi čez 200 vrst ostrižnikov, kar pa velja omeniti je tole, da je več kot 95% le teh endemitov, torej jih najdemo samo v jezeru Tanganyika in nikjer drugje po svetu.
Razlog zakaj so ostrižniki tako številčno zastopani v jezeru je prav gotovo v njihovi skrbi za svoje potomstvo. Svoja jajčeca varujejo na različne načine, ponavadi blizu podlage v kakih jamah ali pa jih nosijo v ustih in so tako ta vedno zaščitena in oskrbljena s kisikom. Tako je stopnja preživetja precej večja, kot pri ribah, ki ne skrbijo tako vneto za svoje potomstvo.
Drug razlog, da so se tile ostrižniki ohranili pa je njihova prilagoditev na hrano v posameznih habitatih. Posamezne vrste ostrižnikov so se namreč prilagodile na življenje v točno določenih habitatih. Sicer tudi med Tanganyika ostrižniki obstajajo taki, ki se hranijo običajno kakor ribe v drugih jezerih npr. s planktonom, insekti, drugimi ribami, rastlinami... So pa v jezeru Tanganyika tudi ostrižniki, ki so razvili posebno specifiko gleda hranjenja, kot so hranjenje s plavutmi drugih rib, hranjenje z jajčeci, hranjenje s spužvami, strganjem alg...

Nekatere vrste ostrižnikov so se torej prilagodile na življenje v točno določenem habitatu in živijo samo v tistem habitatu, v drugih območjih jezera pa jih ponavadi ni. Habitati ostrižnikov v jezeru Tanganyika so naslednji:

Valovito zgornje skalno okolje

Predstavlja zgornje tri metre skalnega okolja. To okolje v glavnem naseljujejo rastlinojedi ostrižniki, ki so se prilagodili na življenje v valovitem okolju. Prehranjejo se v glavnem z algami, ki prekrivajo kamne tega habitata. Alge, ki jih najdemo tukaj bi lahko razdelili v dve skupini, in sicer v nitaste in enocelične. Enocelične so v glavnem diatomeje in so pogosto pritrjene na nitaste. Nitaste pa so priraščene na skale ali pa prosto plavajo v vodo. Med nitastimi so najpogostejše zelene alge (Chlorophyta) in modro-zelene (Cyanophyta; poznana tudi kot cianobakterija). Tole okolje je tudi izredno bogato z kisikom in z nekoliko večjim pH, kot v drugih habitatih (posledica valovanja in tega, da se CO2 skoraj takoj izloči iz vode).
Eni izmed ostrižnikov, ki so se odlično prilagodili na življenje v takem okolju so tako imenovani Gobi ostrižniki (to so ostrižniki rodov Eretmodus, Spathodus in Tanganicodus). So ustonoše, značilno za njih pa je, da nosita mladice oba starša.

Eretmodus sp. North; Fotografija: © by Evert van Ammelrooy

V tem okolju pa so prisotni še ostrižniki iz rodov Pseudosimochromis (zelo podobni bolj znanin Tropheusom), nekateri Petrochromisi (med njimi tudi Petrochromis macrognathus, ki zraste do 21 cm in je eden izmed največjih ostrižnikov nasploh, ki strgajo alge), Ophthalmotilapia (najpogostejša tukaj je O. ventralis) in drugi.

Ophthalmotilapia ventralis 'Bulu point' s pogledom na valove na površini; Fotografija: © by Evert van Ammelrooy


Plitvo skalno okolje

Na večini lokacijah okrog jezera je skalno okolje del srednje strmih obal. Peska v tem okolju je manj kot 25%, v glavnem ga sestavljajo kamni in ogromne skalne gmote, ki so zložene ena na drugo in tako sestavjajo mrežo raznih jam in ozkih prehodov. "Aufwuchs" na skalah je skoraj vedno brez sedimenta, na skalah pa je pogosto le tanka plast zelenih alg. Ker je torej primanjklaj hrane precej velik, si lahko v tem okolju izborijo teritorij samo najmočnejši ostrižniki. Najpogostejša skupina ostrižnikov v tem habitatu so Petrochromisi, ki so največji in najbolj agresivni rastlinojedi ostrižniki v jezeru in jih najdemo v vsakem skalnem okolju okrog jezera. Druga zelo številčna skupina ostrižnikov v tem okolju pa so v akvaristiki zelo priljubljeni Tropheusi, ki so prav tako rastlinojedi ostrižniki in vsi z izjemo T. duboisi živijo v zgornjih 20 m skalnega okolja. Petrochromisi in Tropheusi so ostrižniki, ki se razmnožujejo na način, da samice nosijo mladice v ustih, dokler te ne začnejo same prosto plavati. Drugi taki ostrižniki iz tega območja so še precej razširjena Astropilapia leptura (posebnost, da mladice nosita oba starša) in pa ostrižniki iz rodu Ophthalmotilapia (O. boobs in O. ventralis sta najpogostejši).

Skupina Tropheusov na otoku Mvuna; Fotografija: © by Evert van Ammelrooy

Druga večja skupina ostrižnikov, ki naseljujejo to območje pa so Lamprologini. Za razliko od zgornjih se ti drstijo na podlagi in svoja jajčeca ponavadi tudi tam odložijo, ponavadi v kaki jami, kjer jih lažje čuvajo pred predatorji. Tile ostrižniki so v glavnem za razliko od zgoraj omenjenih rastlinojedih Petrochromisov in Tropheuosov, vsi mesojedi ostrižniki ali pa se prehranjujejo s planktonom.
Ena izmed najštevilčnejših vrst iz te skupine so tako imenovane "Princese jezera" oz. natančneje ostrižniki kompleksa N. savoryi, ki jih najdemo skoraj na vsaki skalnati obali okrog jezera (najbolj znane izmed teh so N. pulcher, N. savoryi, N. gracilis, N. marunguensis,...). Prehranjujejo se z manjšimi nevretenčarji, ki jih najdejo v "aufwuchsu" ali še pogosteje v vodi nad podlago. Tako zaradi prehrane niso nujno vezani na skalno okolje, živijo pa v bližini le teh, ker jih potrebujejo za zaščito pred predatorji in za razmnoževanje. Živijo v kolonijah in jih najdemo vedno v večjih skupinah, za potomce pa skrbi celotna kolonija.

Kolonija "Princes" Neolamprologus brichardy in mladic P. nigripinnis; Fotografija: © by Evert van Ammelrooy

Naslednja večja skupina Lamprologinov skalnega okolja so N. leleupi, N. cylindricus, N. mustax in ostali, ki so tesno povezani z N. leleupi. Ta skupina ostrižnikov ni odvisna od planktona, kot prejšnja skupina (Princese), ampak se prehranjuje z raznimi nevretenčarji, ki jih najdejo v "aufwuchsu", ki prekriva skale ali pa v razpokah skal. Ne tvorijo skupin oz. kolonij ampak živijo samsko življenje. Samci v svojo družbo sprejmejo le samico s katero se bodo parili, drst pa se zgodi v jamah, ki pripadajo samicam. V jezeru samci zapustijo samice, ko so mladice dovolj velike za samostojno življenje, medtem ko v akvariju lahko ta vez med samcem in samico traja dlje časa oz. celotno življenje.

Neolamprologus cylindricus 'Chituta bay'; Fotografija: © by Evert van Ammelrooy

Altolamprologusi (A. calvus in A. compressiceps) so še eni ostrižniki skalnega okolja, ki so tudi v akvaristiki zelo pogosti. Njihova značilnost je sploščeno telo, kar jim omogoča, da pridejo skozi ozke razpoke in tako do hrane, do katerih drugi ostrižniki ne morejo. Prehranjujejo se v glavnem z majhnimi rakci in drugimi nevretenčarji, pa tudi kaka mladica drugih ostrižnikov se najde na njihovem jedilniku.
Ostali Lamprologini skalnega okolja, ki so med drugim tudi pogosti v akvaristiki so še ostrižniki iz rodu Telmatochromis, Chalinochromis in Julidochromis. Telmatochromisi se hranijo v glavnem z nitastimi algami in pa jajčecami drugih ostrižnikov. Zanimivo je, da najpogosteje z jajčeci veliko večjih predatorjev L. elongatus. Manjši Telmatochromisi namreč zgledajo zelo podobno kot mladice L. elongatus in ker so legla teh predatorjev ponavadi zelo velika, velikokrat imajo novo leglo tudi medtem, ko še čuvajo mladice prejšnjega legla, ti ostrižniki Telmatochromise ne odganjajo stran kot drugih vsiljivcev, ampak jih imajo za svoje, ti jim pa na ta način kradejo oz. jejo jajčeca novega legla. Chalinochromisi in Julidochromisi (v skalnem okolju so prisotni J. marlieri, J. transcriptus in J. dickfeldi) pa so v skalnem okolju svojo nišo prehranjevanja našli pri spužvah. Te so sicer v skalnem okolju velikokrat zelo redke, ampak ker se s spužvami prehranjujejo zelo redki ostrižniki, sta ti dve vrsti našli svoj prostor skoraj v vsakem delu skalnega okolja v jezeru.
Zadnja velika skupina skalnega okolja pa so predatorji. Najbolj zastopan med njimi v tem okolju (najdemo ga po celotnem jezeru) je Lepidiolamprologus elongatus. Samci zrastejo do velikosti 20 cm. Odrasli se v glavnem prehranjujejo z drugimi ribami, jejo pa prav tako razne nevretenčerja. Za razliko od prejšnjih vrst (ki jajčeca vedno na nek način skrivajo v jamah, ustih, itd...) tile predatorji odložijo jajčeca kar na odprte skale. Njihova robustnost in velikost jim namreč omogoča, da jajčeca tudi na takem območju obranijo pred drugimi ostrižniki.

Predator Lepidiolamprologus nkambae 'Chituta bay'; Fotografija: © by Evert van Ammelrooy


Globoko skalno okolje

Je skalno okolje globje od 20 m. Skale so prekrite s sedimentom, med skalami pa so lahko manjša območja peska oz. blata (skupaj ne več kot 25%). Ker je na teh globinah svetloba šibka, skale poraščajo predvsem rjave alge (zelenih ni oz. so zelo redke). Od ne ostrižnikov so na teh globinah pogosto videne ribe iz rodu Synodontis. Najpogostješi in najbolj poznani ostrižniki, ki naseljujejo ta habitat so:
- Petrochromisi globine
- N. buescheri, ki se prehranjuje se v glavnem z nevretenčarji, razmnožuje pa v jamah.
- Cyphotilapia frontosa in Cyphotilapia gibberosa. Veličasten ostrižnik, ki zraste vse do 35 cm in ga najdemo v vseh skalnih okoljih okrog jezera na globinah večjih od 20 m. Živijo v skupinah, ki je sestavljena ponavadi iz samca in nekaj samic. So ustonoše. Mladi ostrižniki se prehranjujejo v glavnem z majhnimi rakci, medtem ko so odrasle ribe večinoma predatorji, torej se hranijo z manjšimi ribami.

Cyphotilapia frontosa 'Kigoma' na globini 45 m; Fotografija: © by Evert van Ammelrooy

- Tanganjiške sardelice so ribe iz rodu Cyprichromis in Paracyprichromis. Pogosto se jih prišteva tudi med ostrižnike odprtih voda, saj se hranijo v odprtih vodah in mnogi vzdržujejo v teh vodah tudi tridimenzionalen teritorij v bližini skal, namesto da bi vzdrževali teritorij usmerjen na podlago, kot večina ostalih ostrižnikov. Zaradi tega je pogosto prišlo do nesporazuma, ker so jih nekateri smatrali za ostrižnike odprtih voda, daleč stran od obale. Kar pa nikakor ni res saj so tudi ti ostrižniki vedno v bližini skal, ki jim predstavljajo zatočišče pred grožnjami s strani drugih ostrižnikov. Spadajo med ustonoše in se zadržujejo v velikih skupinah.

Cyphotilapia 'Kigoma' na globini 20 m; Fotografija: © by Evert van Ammelrooy

- Xenotilapie, ki jih imenujemo tudi Tanganjiški metuljčki so še ene izmed rib, ki jih najdemo v globokem skalnem okolju. Večina izmed Xenotilapij sicer živi v peščenem okolju (tiste se prehranjujejo s filtriranjem peska), nekaj vrst pa vseeno najdemo tudi v globokem skalnem okolju (te se prehranjujejo iz sedimenta, ki prekriva skale). Za razliko od Xenotilapij iz peščenega okolja, ki se vedno zadržujejo v večjih skupinah, so te ponavadi v parih ali manjših skupinah.
- V tem okolju najdemo še tudi ribe iz vrst Greenwoodochromis, Gnathochromis, Trematochromis, ki so sicer zastopane v akvaristiki, niso pa tako pogoste, kot zgoraj opisane.

Plitvo vmesno okolje

To je plitvo okolje (ne globje od 5 m), ki je mešanica peščenega in skalnatega dna. Ponavadi je bogato s sedimentom. Taka območja najdemo ponavadi v bližini izlivov rek in v plitvih zalivih. Pogosto so ta območja tudi zaraščena z rastlinami (najpogostejše so Vallisneria spiralis, Ceratophyllum demersum, Hydrilla verticillata...). Čeprav ta območja bogata s sedimentom naseljujejo tudi nekateri ostrižniki, ki se prehranjujejo z algami, pa so ti veliko pogostejši v skalnem okolju. Plitva voda in akumulacija sedimenta ostrižnikom večinoma onemogoča, da bi si zgradili jame pod skalami, zato so od ostrižnikom, ki se razmnožujejo v jamah, v tem okolju v večji meri prisotni samo naslednji trije: Telmatochromis dhonti, T. macrolepis in Lepidiolamprologus pleuromaculatus.
Znani ostrižniki tega območja so ribe iz rodu Callochromis (najpogostejši so C. macrops), ki so znani po tem, da gradijo gnezda v obliki vulkana. Najpogostejši ostrižnik tega območja pa je najverjetneje Ctenochromis horei.

Ctenochromis horei v plitvem vmesnem okolju; Fotografija: © by Evert van Ammelrooy


Vmesno okolje

Okolje, ki je mešanica peščenega in skalnatega dna. Skale (Aufwuchs) ponavadi prekriva tanek sloj peska. To območje je nagosteje naseljeno na globinah od 5 do 40 m. Izmed ustonoš naseljujejo to območje ribe iz rodu Cyathopharynx (C. foae in C. furcifer), ki so prav tako znane po tem, da gradijo ogromna gnezda v obliki vulkanov, potem nekateri Petrochromisi, Lobochilotes labiatus, Aulonocranus dewindti, Ophthalmotilapia nasuta, Cunningtonia longiventralis, Xenotilapia spilopterus in druge...

Cyathopharynx 'Kabogo' na globini 10 m; Fotografija: © by Evert van Ammelrooy

Aulonocranus dewindti v vmesnem okolju Kabogo; Fotografija: © by Evert van Ammelrooy

V tem okolju najdemo prav tako tudi ribe iz skupine Lamprologinov. Neolamprologus modestus, Neolamprologus christyi, Neolamprologus tetracanthus, Lamprologus caudopuncatus, Lamprologus leloupi, Neolamprologus tretocephalus, Neolamprologus sexfasciatus, Neolamprologus toae, Neolamprologus niger, Julidochromis regani in Julidochromis ornatus so nekateri izmed najpogostejših Lamprologinov tega okolja.

Julidochromis marksmithi (prej Julidochromis regani 'Kipili'); Fotografija: © by Evert van Ammelrooy

Seveda pa tudi v tem okolju ne manjkajo predatorji. Lepidiolamprologus attenuatus je eden najpogostejših v tem okolju.

Peščeno okolje

Je območje, ki ga v glavnem prekriva pesek (tu pa tam pa se najde kak kamen). V tem območju živi le malo ostrižnikov, saj večina le teh potrebuje neke vrste zaščito. To pa v glavnem ostrižnikom nudijo skale. Tako v tem območju najdemo v glavnem samo ostrižnike, ki se zadržujejo v velikih skupinah. Dve najmanjši vrsti iz rodu Callochromis (C. pleurospilus in C. sp. 'pleurospilus tanzania') naseljujeta to območje. Prav tako gradita gnezda v obliki vulkana, prehranjujeta pa se z filtracijo peska. V tem območju so dobro zastopane tudi ribe iz rodu Xenotilapia.

Xenotilapia ochrogenys v peščenem okolju; Fotografija: © by Evert van Ammelrooy

V peščenem območju pa živi tudi največji ostrižnik na svetu in sicer je to Boulengerochromis microlepis. Zraste do 70 cm in lahko tehta več kot 3 kg. Spada pa med predatorje.

Samica Boulengerochromis microlepis z več kot 1000 mladicami; Fotografija: © by Evert van Ammelrooy


Okolje s polžjimi hišicami

Je okolje s praznimi polžjimi hišicami (večinoma od polža Neothauma tanganyicense). Te prekrivajo ponavadi peščena in blatna dna, redko pa jih najdemo tudi v bližini skal. Določena območja prekriva zelo veliko število teh hišic, so pa območja, kjer so polžje hišice redke. Različne vrste ostrižnikov so se tako različno prilagodile na življenje v okolju s polžjimi hišicami.
Polžje hišice predstavljajo tem ostrižnikom, ki jih imenujemo tudi polžarke, neke vrste zatočišče obenem pa tudi prostor za drst in čuvanje mladic, podobno kot predstavljajo to jame večjim ostrižnikom. Torej kakor je verjento sedaj že jasno večinoma to območje naseljujejo ostrižniki, ki so dovolj mali, da se lahko skrijejo v polžje hišice (so tudi izjeme, kjer so npr. samo samice dovolj majhne za hišice, samci pa si zatočiše poiščejo drugje). Ti ostrižniki so zaradi tega zanimivega življenja in majhne velikosti zelo priljubljeni v akvaristiki, saj jih lahko imamo tudi v manjših akvarijih. Iz tega območja prihajata tudi zelo pogosta ostrižnika naših akvarijev, to sta L. multifacus in L. similis. Ostali znani ostrižniki oz. polžarke iz tega okolja so še Lamprologus brevis, Lamprologus ocellatus, Lamprologus stappersii in drugi.... Zelo zanimiv ostrižnik tega območja je tudi Lamprologus callipterus, ki ga imenujemo tudi "kradljivec hišic". V hišicah živijo samo samice (ki so velikosti do 6 cm), medtem ko so samci (zrastejo do 15 cm) preveliki za hišice. So pa dovolj močni, da prenašajo hišice iz drugih območij na svoje in tako karadejo hišice in skupaj z hišicami pogosto tudi samice drugih samcev.

Lamprologus similis v okolju s številčnimi polžjimi hišicami; Fotografija: © by Evert van Ammelrooy


Blatno dno

Blatna dna so pogosta v jezeru Tanganyika in večina dna globjega od 60 m so iz blata. Blato je pogosto pomešano s peskom in tako omogoča ostrižnikom tega območja, da si izkopajo luknje in tunele, ki jim nato predstavljajo skrivališča. Najbolj poznana ostrižnika tega okolja sta Neolamprologus kungweensis in Neolamprologus signatus. Kot zatočišče lahko ti ostrižniki uporabijo tudi prazne polžje hišice, če so prisotne. Prehranjujejo se v glavnem z zooplanktonom in majhnimi nevretenčarji. Razmnožujejo pa se v jamah, ki jih skopljejo v blatno dno. V tem območju najdemo še določene vrste Xenotilapij in nekatere druge ostrižnike, ki pa niso tako pogosti.

Lamprologus signatus 'Isanga' na blatnem dnu; Fotografija: © by Evert van Ammelrooy


Neznane globine

Tole območje je najslabše raziskano. Tile ostrižniki so specializirani za hranjenje v temi oz. pri minimalni svetlobi. Najbolj znani ostrižniki neznanih globin so ribe iz rodu Trematocara, Greenwoodochromis in Benthochromis (poznani tudi kot princese globin). Izmed predatorjev pa tu najdemo ribe iz rodu Bathybates.

Benthochromis na globini 40 m; Fotografija: © by Evert van Ammelrooy


Čudoviti posnetki jezeza Tanganyika:


































Please note: All of the pictures used on this page have been used with permission of their owner. Downloading and distribution of any copyrighted material from this site without copyright owner’s permission is not allowed.